Prehrana za katero smo bili rojeni – “resnica” na testiranju
Pred nekaj meseci je nekdo od mojih prijateljev na družbenih omrežjih delil objavo precej znanega slovenskega prehranskega mnenjskega voditelja, ki se je širokoustil, kako pristranski so nekateri prehranski svetovalci, v smislu, da se popolnoma odpovedujejo določenim skupinam prehrane.
Pri tem je v isti koš vrgel lchf svetovalce (ki se ukvarjajo z dietami z nizkim vnosom ogljikovih hidratov) in tiste od nas, ki zagovarjamo prehranjevanje s celostno rastlinsko prehrano. Dejal je, da je zmotno na osnovi lastnih prepričanj in vrednot osnovati priporočila glede prehrane in trditi, da je to resnica.
S to izjavo se popolnoma strinjam, bi pa rada danes pod drobnogled postavila tisto, kar on trdi, da je resnica in spoznanja, do katerih sem v zadnjih 10 letih prišla sama.
Obe »resnici« boste lahko primerjali in sami dognali, katera ima več smisla.
Pri tem poskušajte izklopiti svoje navade, prepričanja, religiozne dogme in nagnjenja do hrane.
Ko bomo ugotavljali, kakšna je resnica o tem, katera prehrana je za človeka najboljša, bom do zaključkov celo bolj stroga od zgoraj omenjenega mnenjskega voditelja. Pri svojem sklepanju se namreč ne bom opirala samo na znanstvena dognanja in študije, pri katerih se ustavlja on. Študije imajo namreč mnogo omejitev, od velikosti vzorca, do trajanja, do možnosti placebo učinka in še in še in še.
Prav tako priporočil glede prehrane ljudi ne bomo oblikovali na osnovi domnevnih in nepreverjenih zgodovinskih dejstev ali na osnovi tega, kaj s(m)o sami jedli v otroštvu in na osnovi tega, komu bomo s svojim prepričanjem ugajali.
Dotični strokovnjak podobno kot slovenska medicinska stroka trdi, da je treba jesti vsega »po malem«, da moramo poskrbeti za zadosten vnos beljakovin in da se s hrano ne smemo preveč basati, da ne bi presegli svojega energijskega vnosa.
Navzven ti nasveti delujejo povsem legitimno, zatakne pa se v praksi.
Za posel je zelo dobro je imeti vračajoče se stranke
Včasih je biti ekstremen/pristranski, najmanj pristransko
Ljudem je zelo prikladno govoriti, naj jedo vsega po malem, naj jedo eno dlan beljakovin (tu je mišljeno meso), eno pest ogljikovih hidratov (na primer riža) in veliko zelenjave ali pa da naj zvečer ne jedo preveč ogljikovih hidratov. To je ljudem v teoriji blizu, saj jim ne pretresamo njihovih prepričanj, temveč jih samo prepričamo, da so za vse krive le njihove velikosti porcij in tisti čips, ki si ga zvečer odprejo.
Poleg tega jim v svojem programu predpišemo še precej zahtevno HIIT (visoko intenzivno, kratko trajajočo) vadbo, ki jo po možnosti obiskujejo v našem studiu (kačiiing, dvojni zaslužek – jedilnik in telovadba. Po možnosti jim še prodamo kakšen beljakovinski prah, kjer imamo 10% ali več provizije, potem pa biznis res laufa).
Na začetku je super, saj ljudje zaradi nove telovadbe, entuziazma in malce izboljšanega jedilnika shujšajo in vsi smo veseli.
Na dolgi rok pa se pojavijo težave kot je lakota, pomanjkanje finančnih sredstev, da bi trenirali s trenerjem (kako bomo pa sedaj sami) in kupovali praške ali pa težave z dehidracijo. Ljudje si zaželijo več krompirja kot eno pest in več testenin. Tudi tisti čips, ki so se mu stežka odpovedali za mesec ali dva, spet postane mikaven.
Večina oseb po nekaj mesecih pogosto malce »zabluzi«, ko pa v ogledalu zopet vidijo, da so šli malce predaleč, pa ponovno pokličejo tistega super trenerja, ki jim je pomagal že zadnjič.
Večina ljudi se pri tem ne zaveda, da če bi jedli prehrano, za katero so bili ustvarjeni, ne bi potrebovali nobenega jedilnika, niti trenerja.
»Nevtralno« stališče do hrane vam torej kot poslovnežu/svetovalcu daje odlično priložnost za sodelovanje s trgovskimi verigami, ki prodajajo vse in podjetji ki želijo svoje delavce izobraževati »nevtralno«. Prav tako so vaši poslovni partnerji lahko proizvajalci dopolnil, ki jih priporočate.
Ko smo odprti za vse, tudi z lahkoto sodelujemo z vsemi.
Ampak vprašanje je, če je to, kar govorimo, trdimo in verjamemo, resnica.
Kako ugotoviti, katera hrana je najbolj zdrava za ljudi?
Kar zame največ šteje pri razmišljanju o resnici, so pozitivni, dolgoročni rezultati čim večjega števila ljudi s takšno hrano, kot jo nekdo priporoča in to na vseh področjih: telesna teža, pretočnost žil, počutje, energija, odsotnost bolečine, hitrost regeneracije, dolgoročno izboljšanje zdravstvenega stanja na vseh organih ter dolgo, energično in vitalno življenje brez bolečin in kroničnih bolezni ipd.
Prav tako je za večjo prepričanost v resnico vsa ta dognanja smiselno še dodatno preveriti z izsledki študij in s praksami najdlje živečih ljudi na svetu. Seveda se vsi podatki vedno ne bodo 100% pokrivali, pa vendar lahko iz njih razberemo kar nekaj močnih skupnih točk, na katerih lahko zasnujemo svojo optimalno prehrano.
Zelo smiselno pa je tudi spoštovanje Darwinovih odkritji o izvoru živalskih vrst, na katera pogosto kar nekako pozabimo, saj se izgubimo v svojem intelektualiziranju in izmenjavi mnenj, ki se opirajo na tradicijo, domnevno zgodovino ali na okostenele predstave o moškosti/ženskosti.
Lahko imate torej močno mnenje, lahko pa ste iskalci resnice. Zame marsikdo pogosto trdi, da imam močno mnenje. Resnično ga imam. A za razliko od mnenja večine ljudi, s katerimi dnevno prihajam v stik, je moje mnenje osnovano na močni osebni izkušnji in na 10 letih raziskovanja, kjer sem se tudi sama pogosto opekla, saj sem prehitro verjela, premalo preverjala, predvsem pa sem pozabila na Darwina.
Bolj kot študiram prehrano, bolj se vračam k opazovanju delovanja narave (še vedno odkritja preverim z obstoječimi študijami) in poskušam prek njenih zakonitosti odkrivati naše.
Danes bi z vami rada delila ugotovitve, ki bodo primerjale različne živalske vrste med seboj in na osnovi njihovih številnih značilnosti bomo pogledali, kakšna prehrana je najbližje resnici o našem ustroju.
Včasih je odgovore mogoče najti preprosteje kot se zdi
Zakaj ne gre ignorirati človeškega instinkta in telesnih značilnosti
Vsaka žival je bila skozi milijone in milijarde let izoblikovana tako, da kar najbolje preživi v danih razmerah in vsaka žival je bila opremljena s strukturo telesa, ki ji pomaga kar se da učinkovito poiskati in prebaviti optimalno hrano za njen nadaljnji obstoj in reprodukcijo.
Razumeti pa moramo tudi to, da so praktično vse živali tudi zelo prilagodljive. Če namreč v kratkem času pride do večjih sprememb njihovega habitata, ali če se morajo zaradi sile razmer seliti v novo okolje, morajo biti pripravljene nekaj časa živeti tudi na nov način. Zaradi tega lahko veliko živali kar nekaj časa preživi brez hrane ali pa preživijo tudi na hrani, ki zanje ni optimalna, je pa vseeno vir kalorij.
Tudi neoptimalna hrana je namreč vedno boljša od stradanja do smrti.
Kljub vsem tem prilagoditvam pa lahko ljudje ob natančnem opazovanju celotnega ustroja telesa živali, na osnovi njihovega prebavnega trakta in na osnovi instinktov, ki jih nezavedno vklapljajo ob iskanju hrane, ugotovimo, kakšen tip hrane je njihovemu telesu najbolj prijazen in podporen.
Ustroj in nagoni človeške živali – kaj nam govorijo
Danes bomo preprosto pogledali, kakšne živali smo ljudje (ja, kljub vsej svoji inteligenci imamo z drugimi živimi bitji, s kateri tlačimo zemljo, veliko več skupnih značilnosti, kot imamo nasprotnih) in na osnovi tega ocenili, kakšna prehrana bi bila za nas najoptimalnejša.
1. Instinkt iskanja zrelega, močnega VS instinkt iskanja bolnega, šibkega, tresočega
Ljudi privlači lepa, sveža, zrela hrana
Ima kdo od vas doma jablano?
Katero jabolko najprej vzamete iz nje in ga z užitkom pojeste? Tisto, ki je že napol gnijoče, objedeno s strani črvov in mrčesa ali tistega, ki je veliko, lepo in rdeče?
Ali imate raje zrela jabolka ali tista, (pre)majhna, zelena in kisla?
Večina ljudi ima raje lepa in zrela jabolka, ker nas vsi naši instinkti od vida, okusa in vonja vodijo k njim.
Ste se kdaj vprašali, kakšno hrano po drugi strani »obirajo« vsejede živali, kot so denimo volkovi in mesojede živali, na primer mačke ipd.?
Večina ljudi ne ve, da instinkti mesojedih in vsejedih živali vlečejo te plenilce in mrhovinarje k bolnim, šibkim ali kako drugače na okolje slabše prilagojenim živalim.
Njihov voh je sposoben prepoznati njihovo šibkost ali bolezen, saj zdravih in čilih živali tako ali tako ne bi bili sposobni ujeti. Plenilci so namreč zelo hitri na kratke razdalje, zelo šibki pa so v vzdržljivosti, zaradi česar bi bilo lovljenje najboljših pripadnikov vrste zanje nesmiselno in nevarno početje, ki bi jih pripeljalo do stradanja in izumrtja.
A k sreči je razvoj mesojedih in vsejedih živali za njihov obstoj poskrbel tako, da jim dišijo šibki predstavniki vrst. S to svojo sposobnostjo so tako plenilci in mrhovinarji resnični naravni čistilci gozdov in savan, ki s polnjenjem svojih želodcev ohranjajo naravni red in poskrbijo, da se šibke živali ne reproducirajo, močne in zdrave živali pa ostajajo.
Tu je ena glavnih zmot človeške vrste, ki zase meni, da dela naravno selekcijo.
Kar delamo mi v nasprotju z volkovi in medvedi, je razdejanje.
Kar jemo mi, so najlepši, mladi in zdravi predstavniki lastne vrste (odojek, piščanec, teliček ipd.).
Bolnih ali rakavih živali se ne dotikamo in smo celo ogorčeni, ko v javnost pricurljajo podatki o kontaminiranem li bolnem mesu iz Poljske.
Bolnega tkiva ne želimo jesti. Za živali, ki so narejene za to, da jedo meso, je čisto vseeno, v kakšnem stanju je bila žival, ki so jo pojedli. Tudi tumor in rakava celica sta zanje hranilna.
Z živalmi se torej hranimo po logiki zrelosti in mladosti, ki bi jo sicer morali aplicirati na sadeže, oreščke ipd.
Na ta način torej počnemo nekaj povsem drugega kot vsejede in mesojede živali, saj živalskim vrstam onemogočamo normalno razmnoževanje po principu, da najmočnejši preživi.
Pri nas močni končajo na krožniku, šibki pa večinoma končajo kot kostna moka za hrano zdravih, sicer RASTLINOJEDIH živali.
Se vam ne zdi to malce izprijeno?
Izvajanje naravne selekcije pomeni jesti šibke predstavnike svoje vrste
2. Barvni VS. Globinski/toplotni/nočni vid
Ste se že kdaj vprašali, čemu tako dobro razločimo barve?
Za iskanje hrane in preživetje smo različna bitja opremljena z različnimi očmi. Bitja, ki lovijo hrano, praviloma zelo dobro vidijo ponoči in imajo posebne oči (če jih obsvetite z lučjo, se svetijo), ki v temi zaradi svojih leč dobro zaznavajo tudi globino, nekatere imajo celo toplotni vid.
Takšne živali podnevi večinoma poležavajo, lovijo in bedijo pa ponoči. Res je sicer, da smo zaradi računalnikov in umetnih svetil tudi ljudje postali ponočnjaki, a naš naravni spalni ritem je vendarle tak, da nas »zmanjka« ko pade noč. Pa tudi sicer smo na temo precej slabo prilagojeni. Ne samo, da v temi zelo slabo vidimo, temveč smo pogosto tudi prestrašeni, še posebej če nismo v prostoru, v katerem se počutimo varne.
Po drugi strani pa toliko bolje vidimo podnevi, imamo visoko resolucijo vida in zelo dobro zaznavamo barve. Zato nas privlači modrina morja, zelenost gozdov in živobarvnost sadežev, zelenjave in cvetlic. Ko ljudje vidimo sadno drevje ali pa rože, nas avtomatsko prime, da pridemo bližje, odtrgamo kak sadež ali povohamo sladko dišečo cvetlico.
Ko naše oči zagledajo mrtvo telo pravkar poginule živali, se redko komu cedijo sline. Če se mu, se mu zgolj zaradi spomina, v katerem vedo, da bo ta žival še očiščena in spečena, preden jo bodo pojedli.
Če majhnemu otroku daste na voljo surovo mrtvo razkosano žival ali pa kar živo žival in mu na drugi strani ponudite jabolko ali banano, katero hrano menite, da bo ugriznil in katera »jed« se mu bo gnusila ali s katero se bo želel igrati?
Prepričana sem, da se večina ljudi umrlega mačka ali katere druge živali na cestišču ne bo dotikala, če se jo bo želel dotakniti njihov otrok, pa ga bodo z gnusom potegnili stran.
Kri, meso in notranji organi namreč niso nekaj, kar bi človeku na obraz privabilo nasmeh in radost, saj naših oči ne privlači rjavo/rdečo/bela kombinacija barv trupla.
Prepričana sem, da večina ljudi umrlega mačka ali katere druge živali na cestišču ne bo jedla
3. Vonj po sladkem vs. Vonj po krvi in mrtvem telesu
Parfumi z razlogom dišijo po cvetlicah in ne po mrtvih živalih
Poleg videza se ljudje za hrano odločamo tudi na osnovi vonjav. Ponovno nam naravno prijajo sladki vonji.
Na policah dragih proizvajalcev parfumov je večinoma zaslediti sladke in sveže vonje cvetlic in začimb, pa tudi sadja. Še nikoli nisem zasledila parfuma, ki bi dišal po prašiču ali teličku.
Vem da vam žar diši, pa vendar, moramo biti pošteni. Kaj bi bilo meso brez soli, začimb, omakic, polivanja s pivom in kombiniranja z drugo hrano?
Bi še tako uživali v njem?
Ljudje smo postali mojstri preobražanja hrane, ki je sicer ne bi imeli za užitno v okusno. Razumemo namreč, kako lahko omake, začimbe in razni dodatki vplivajo na naš okus in nas pretentajo. Razumemo tudi to, kako ojačevalci okusa kot so sol, sladkor in koncentrirane kalorije (olje/mast) vplivajo na povečan apetit pri ljudeh in to s pridom uporabimo pri svojih jedeh.
Ko boste šli naslednjič v restavracijo, se vprašajte, če bi vam bila ta ista hrana še vedno dobra povsem brez soli, olja in različnih omak.
Naš voh je prilagojen na to, da nas privlačita sladka in slana hrana (sadje in zelenjava, oreščki) in da nas odbija hrana, ki je mrzla in sluzasta (meso, jajca, mleko) ali se je začela celo že začela kvariti: gniti ali kisati. Žal smo s svojo tradicijo in z že prej omenjenimi ojačevalci okusa celo takšno hrano uspeli spremeniti v produktiven posel (sirarstvo, fermentirana hrana ipd.).
Naš voh dokaj dobro zazna vonje v naši bližini, bolj slabo pa oddaljene vonjave.
Pri vsejedih in mesojedih živalih je voh razvit malce drugače. Svoj plen in njegovo zdravstveno stanje lahko namreč zaznajo na zelo veliki razdalji.
Vse kar lahko zavohamo mi, je to, če je nekdo v naši bližini prdnil ali pa nam je zasmrdel njegov znoj, oziroma zavohamo, kadar se nekje nekaj žge.
Kar zaznavamo kot nekaj užitnega, so torej pretežno sladke vonjave naše prave hrane ali pa neprijetne vonjave, ki predstavljajo nevarnost, od katere bi se morali umakniti.
Ko boste šli naslednjič v restavracijo, se vprašajte, če bi vam bila ta ista hrana še vedno dobra povsem brez soli, olja in različnih omak.
4. Lahkotno grizljanje vs. Mletje z možnostjo zadušitve
Ko govorimo o mrtvih živalskih tkivih, se nam le to lahko (dobesedno) zatakne že pri žvečenju. Naši zobje so zelo slabo prilagojeni na trganje in sekanje mesa, temveč so veliko bolj srečni, kadar grizemo in žvečimo hrano, ki nima mišic, hrustanca in vezivnih tkiv: sadje, zelenjavo, gomolje, žita, oreščke.
Vsi poznamo otroke, ki do onemoglosti režejo zrezek, dokler od njega ne ostane majhna zaplata mesa z malo žilicami in brez vezivnega tkiva. Isti otroci velikokrat tudi težko žvečijo meso in če jim v ustih ostane trda kepa, ki je ne morejo pogoltniti, jo bodo izpljunili.
Poleg ploskih zob je namreč tudi naš požiralnik slabo prilagojen na meso. Je namreč mišičast, zato moramo hrano, preden jo spustimo vanj, dobro prežvečiti in iz nje narediti tekočo kašo, da jo potem mišice požiralnika počasi v lastnem tempu pošljejo v želodec. Po drugi strani so grla živali, ki so narejene za uživanje mesa takšna, da lahko te živali meso (in tudi vodo) goltajo in nimajo težave s tem, da bi morale kakšen košček enostavno izpljuniti.
Kot zanimivost naj vam povem odkritje dr. Johna McDougalla, ki je znotraj svoje klinične prakse ugotovil, da se ljudem pri jedi v sapniku (ki je tik ob požiralniku) najpogosteje zatakne nekaj mesnega, pa naj bo to kost ali žilavo meso, ki ga človek ni mogel dobro prežvečiti.
Ste že kdaj doživeli, da se je človek dušil s krompirjem, rižem ali banano?
Ste že videli kačo, da se davi na lastni hrani?
5. Možgani prvaka – telesni ustroj bedaka
Hitrost, ki jo lahko ljudje dosežemo, je v primerjavi z drugimi vsejedimi in mesojedimi živalmi smešno počasna. Namesto po prstih hodimo po celih stopalih in če želimo resnično eksploziven start v hiter tek, se moramo spustiti na vse štiri (četudi to naredimo smo veliko počasnejši od živali).
Če še vedno verjamete v pravljico o človeku, velikemu lovcu, si morate priznati vsaj nekaj. Tudi tisti, ki lovijo živali, morajo v vmesnem času pojesti veliko rastlinske prehrane, saj bi brez nje v procesu lova stradali.
Naši »kremplji« so nežni nohtki, ki se dobro obnesejo, če iz zemlje kopljemo krompir, še bolje pa ko iz dreves obiramo sadje in ga po potrebi lupimo, z njimi bi zelo težko koga raztrgali.
Ampak, nekdo bo rekel, čakaj, čakaj, mi pa imamo razvite možgane in vzdržljivo telo, zato lahko izdelamo orodje in žival najprej več dni zasledujemo in nato ulovimo iz zasede.
Res je, ljudje smo sposobni marsičesa: med drugim tudi zapiranja ljudi v koncentracijska taborišča ali lastne družine v kleti, sposobni smo genocidov, pa tudi čudovitih slikarij in skladanja neverjetno lepe klasične glasbe ipd.
Vse to lahko doseže ta naš pretanjeni um, ki mu ni para.
Ampak bodimo iskreni, je sposobnost razmišljanja resnično smiseln argument, ko govorimo o tem, kakšna prehrana je najbolj podporna našemu telesu?
Mislim, da ne.
Če bi bilo drugače in bi lahko bolj inteligentna bitja pojedla manj inteligentna, bi tudi mi dopuščali, da na krožnike spravimo kakšne ne tako briljantne sošolce ali sorodnike pa vemo, da je uboj človeka kaznivo dejanje.
Prav tako je vzdržljivost telesa slab argument za podporo lova in prej kaže na to, kako dobro se lahko prilagajamo na nova okolja in da smo sposobni opraviti dolge premike za to, da bi si poiskali hrano.
In še nekaj, če boste neko žival zasledovali dolgo časa, boste vmes morali tudi kaj pojesti (rastlinska prehrana se bo za razliko od živali precej manj (sploh ne) upirala temu, da jo pojeste.
6. Soliden sluh za preplah vs. Odličen sluh za lov
Ste že bili kdaj na taborjenju v bližini gozda?
Se še spomnite, kako ste se počutili, če je v bližini vašega šotora nekaj zaropotalo, če je počila veja?
Ne vem za vas, ampak jaz sem bila prestrašena in nemalokrat sem otrpnila, dobila kurjo polt in moje srce je začelo biti hitreje.
Še nikdar se mi ni zgodilo, da bi se v mojem telesu v tistem trenutku vklopila lakota ali da bi se mi ob tem zacedile sline (ravno obratno pa je bilo zadnjič, ko sem na morju odkrila drevo z murvami in sem se potem skoraj celo uro gostila na njem).
Ljudje smo, ko slišimo nepričakovan zvok, prestrašeni. Imamo potrebo po bežanju, ne po lovu tistega, ki je povzročil ropot. Zato tudi imamo pse čuvaje, saj imajo instinkt, da ob ropotu lajajo, ne pa da so tiho in se skrijejo v najtemnejši kot.
Se vam na osnovi tega še vedno zdi zelo logično, da moramo ljudje nujno jesti meso živali? Kljub temu, da so vsa vaša čutila narejena za bežanje pred njimi?
Ljudje smo, ko slišimo nepričakovan zvok, prestrašeni. Imamo potrebo po bežanju, ne po lovu tistega, ki je povzročil ropot.
Ko slišimo ropot, se po navadi ustrašimo, na pa postanemo lačni
7. Česa nas lahko nauči mleko?
Zanimivo je, da se je v družbi razvila tako močna propaganda beljakovin, medtem ko že sestava najpomembnejše življenjske tekočine (mleka ne piva) priča o tem, kaj človeško telo dejansko najbolj potrebuje.
Če je mleko iste vrste najbolj optimalna hrana za našo rast in razvoj, bi bilo mogoče smiselno, da tudi na tej osnovi začnemo malce bolj kritično ocenjevati moderno prehransko propagando.
Običajno se mi zdi trapasto prepričevati ljudi, da je mleko zanje nesmiselno, saj še nikoli nisem srečala teleta, ki bi ob prisotnosti mame krave vseeno silil k temu, da se napoji še ob kobili.
Pa vendar, kemija mleka nas lahko nauči marsikaj o tem, kako smo zgrajeni in katera hrana nam prinaša največ koristi.
Vsak sesalec ima specifično sestavo mleka, ki je zelo natančno prilagojena prav njegovemu plodu. In sestave se med seboj precej razlikujejo glede na njihovo vitaminsko-mineralno strukturo, pa tudi glede na njihovo razporeditev makrohranil (beljakovin, sladkorja, maščob).
Zelo značilna razlika se pojavi pri količini beljakovin v mleku. Mesojede in vsejede živali imajo značilno visoko količino beljakovin, kar je po mojem mnenju skoraj zagotovo zato, ker se njihovi mladiči skotijo izjemno majhni in nebogljeni, da pa bi preživeli, se morajo kar najhitreje telesno in spolno razviti.
Prav tako imajo njihova mleka na isto količino veliko več maščobe, prav vsi pa imajo skoraj 2x manj sladkorja.
Kaj nam to pove? To nam pove, da beljakovine in maščobe naš otrok sicer potrebuje, da pa je predvsem zelo pomembno, da dobi svoj sladkor in to veliko (seveda v naravni pojavni obliki sadja in zelenjave).
Če tudi pogledamo razvoj človeka (pa ne tistih današnjih otrok, ki so pri 10 letih popolnoma spolno razviti), lahko ugotovimo, da njegova rast in razvoj časovno trajata veliko dlje kot razvoj vsejedih in mesojedih živali, pa tudi dlje od krave, katere mleko smo se odločili krasti.
Generacija naših staršev je v višino rastla skoraj do svojega 18 leta, danes pa otroci zrastejo in se spolno razvijejo precej hitreje (menstruacije deklice menda dobivajo že pri 8-9 letih, medtem ko jo je še moja lastna mama dobila komaj pri 15), kar ima številne negativne hormonske posledice, o katerih bomo pisali kdaj drugič (ne pozabite se prijaviti na novice).
Zakaj se nikoli ne vprašamo, kaj je s tem narobe in zakaj do tega prihaja?
8. Samica sposobna za nabiranje VS. Samica sposobna za plenjenje
Težke in malce okorne mame z velikim trebuhom so še vedno sposobne muliti travo in nabirati sadje in zelenjavo, o kakšnem zelo agilnem lovu pa bi težko govorili
V vseh vrstah so samice dobro opremljene za to, da svojim mladičem same najdejo hrano, pa naj bo ta kakršna koli že.
Za vrste, ki za svoje preživetje potrebujejo meso, je značilno, da so samice breje zelo kratek čas in da se mladiči rodijo z zaprtimi očmi, praktično še nedonošeni in potem do funkcionalne razvitosti potrebujejo kar nekaj časa. Mesojede in vsejede živali imajo tudi kratko obdobje brejosti (nekaj tednov), saj bi v nasprotnem primeru s svojim velikim in težkim trebuhom potomcem zelo težko priskrbele hrano, ki jo je treba uloviti in ki ne želi biti ulovljena.
Po drugi strani samice herbivorjev (rastlinojedcev – krave, konji ipd.) in frugivorjev (sadjejedcev – primatov in ljudi) svoje otroke nosijo dlje in oni v njihovem trebuhu praktično popolno »dozorijo«. Težke in malce okorne mame z velikim trebuhom so še vedno sposobne muliti travo in nabirati sadje in zelenjavo, o kakšnem zelo agilnem lovu pa bi težko govorili.
Praktično vse sesalske vrste so narejene tako, da so samice same sposobne poiskati hrano za svoje mladiče in sadje in zelenjava sta zagotovo lažja »plena« od živali. Moški bodo seveda rekli, da so oni tam za to, da prinesejo meso, a če bi se evolucija zanašala zgolj na moško sposobnost preskrbovanja lačne nosečnice z mesom, nas danes na tej zemlji najbrž ne bi bilo ravno veliko.
Če bi se samica pri iskanju hrane za svojega mladiča morala zanašati na moško sposobnost lova, bi se lahko bali za preživetje naše vrste
9. Ploski zobje, mišičast požiralnik, bazični encimi VS ostri zobje, gladek požiralnik, zelo kisel in velik želodec
Ljudje imamo odlične zobe za sadje in gomolje in lično mišico, ki nam pomaga pri žvečenju teh plodov in zelenjave, že v slini imamo bazične encime za presnovo sladkorjev (kot je npr. amilaza, ki razgrajuje škrob), naša čeljust se giblje v vse smeri in je zato izvrstna za žvečenje in mletje hrane v tekočo kašo, naš jezik pa ima močne okušalnice za sladko in slano (sadje in zelenjava). Imamo ozek in mišičast požiralnik, po katerem z lahkoto zdrsnejo kaše in tekočine (hrana, ki smo jo prej zmleli z zobmi). Če goltamo večje kose hrane, se nam ta lahko hitro zaleti v grlu.
Naš želodec je le rahlo kisel in velik komaj kakšen dober liter, zato ga moramo praviloma napolniti vsak dan, večkrat na dan (zaloge energije v mišicah zdržijo le kakšen dan).
Živila, ki temeljijo na enostavnih in kompleksnih sladkorjih (sadje in zelenjava, žita) imajo drugačno presnovno pot kot beljakovinsko maščobna živila (tkiva in mišice živali, jajca, mlečni izdelki).
Za prve potrebujemo bazične prebavne sokove in encime, ki so prisotni v celotnem prebavnem traktu, za druge pa potrebujemo kisle prebavne sokove in encime, ki so praktično prisotni le v želodcu.
Kaj nam to pove? To nam pove, da bi po obisku želodca morali neprebavljeni deli živalskih izdelkov čim prej zapustiti telo, saj bodo v nasprotnem primeru vstopili na dolgo pot skozi tanko in debelo črevesje, za kar pa niso primerni, saj tam ni prebavnih encimov zanje.
Če se jih bomo želeli znebiti, bomo to lahko naredili le s pomočjo mesojedih bakterij in glist, ki so odgovorne za predelavo tovrstne biomase.
Gnitje ni proces, za katerega bi bilo dobro, da se odvija v živem telesu, saj je gnitje vir številnih toksičnih kemikalij, ki lahko poškodujejo vaše celice in tkiva. Iz tega razloga imajo živali, ki so narejene za visoko kozumacijo mesa, velike in zelo kisle želodce (ki predelajo večino tkiv, ki so jih te živali pojedle) in kratke prebavne cevi, da pojedena hrana ne ostaja dolgo v njih.
Kljub temu, da so na tako hrano bolje prilagojeni kot mi, imajo v povprečju vsaj dvakrat krajšo življenjsko dobo od živali, ki jedo plodove ali rastline.
V enem obroku ljudje večinoma nismo sposobni požreti cele živali oziroma velikega kosa živali, preden začne gniti, zato je naše poseganje po mesu tudi precej neekološko, medtem ko vsejede in mesojede živali več dni obirajo svoj plen do kosti, nekatere pa pojejo tudi to.
Žival začne gniti takoj po tistem, ko umre. In ko enkrat gnije, je za nas še manj privlačna, kot je bila na začetku. Če torej nimamo mrzlih prostorov, je za nas živali jesti še bolj nevarno, saj nanje pridejo muhe, ki ležejo jajčeca, iz katerih se bodo izlegle ličinke, ki jedo to mrtvo meso poleg tega pa se bodo procesu gnitja pridružile tudi številne bakterije.
10. Dolgo črevo, resice, debelo črevo za fermentacijo vlaknin VS. Kratko črevo, minimalna absorpcija, hiter izhod v danko
Naše tanko črevo je 10x daljše od našega trupa in s pomočjo črevesnih resic tvori ogromno absorpcijsko površino za hranila in vsebuje tudi veliko bazičnih prebavnih encimov (za presnovo ogljikovih hidratov in maščob – ne beljakovin!).
Debelo črevo s slepičem imamo samo rastlinojede živali. Debelo črevo je pomemben del telesa, v katerem se mora znajti veliko rastlinskih neprebavljenih ogljikovih hidratov (vlaknin), ki nase vežejo vodo in druge snovi ter tvorijo blato.
V tem delu prebavnega trakta prehrana ostaja najdlje.
Če jemo meso, za katerega imamo prebavne encime le v želodcu in na začetku tankega črevesja, neprebavljeni ostanki ostajajo v debelem črevesju. Eliminirati jih ne more nič drugega kot le mesojede bakterije, gliste in drugi paraziti, ki pa so ob razrastu nevarni tudi našim drugim tkivom.
Če želimo ostati zdravi in poskrbeti, da naše telo izvede prebavne procese, ki nam najbolj koristijo, moramo namesto beljakovinsko/maščobne hrane (mesa in živalskih izdelkov) in rafiniranih izdelkov (bel kruh, sladkor, pekovski izdelki, procesirana hrana), jesti celostno hrano z veliko vlakninami in ogljikovimi hidrati (sadje in nadzemno in podzemno zelenjavo, cela žita in stročnice ter oreščke in semena).
V debelem črevesju namreč ravno ob presnovi vlaknin (v procesu fermentacije) nastajajo številni pomembni vitamini in kratkoverižne maščobne kisline (proprienati), ki se reabsorbirajo v telo in delujejo kot naravna zdravilna sredstva saj preprečujejo možnost nastanka diabetesa in srčnožilnih bolezni. Poleg tega v nas vzbujajo veselje (v debelem črevesju se ob normalnem prebavnem procesu sprošča serotonin) in srečo ter kontrolirajo našo lakoto. Fermentacija vlaknin v debelem črevesju je bistvena za lahkotno vitkost, za uspešno delovanje možganov in srce.
Prav tako ob presnovi vlaknin v debelem črevesju nastaja koristna plast sluzi, ki ščiti črevo. Če teh vlaknin v prehrani ni (dovolj), imamo na debelem črevesju premalo te sluzi.
Večina ljudi dela dvojno napako: rastlinska hrana, ki jo jedo, je rafinirana, brez vlaknin, ki bi bile odgovorne za nastanek koristne zaščitne sluzi (bel kruh, testenine, drugi pekovski izdelki). Poleg te hrane pa jedo še meso, jajca in mlečne izdelke, katerih ostankov telo ne more razgraditi drugače, kot da na pomoč pridejo razkrajevalci mrtvih tkiv: bakterije in gliste.
Takrat se v črevesju začne proces gnitja, ki onemogoči ustrezno fermentacijo vlaknin in proizvaja endotoksine, ki zaradi neobstoja zaščitne sluzi na črevesju prehajajo v krvni obtok in v telesu povzročajo vnetja in posledično poškodbe celic, ki vodijo v bolezen.
11. Čemu imamo sočutje? Resnica je v nas, če jo le hočemo videti
Zakaj bi hkrati občutili sočutje in izvajali nasilje?
Sočutje in uživanje živalskih izdelkov ne gresta ravno z roko v roki
In nenazadnje, ljudje ko gre za hrano, prepogosto zanikamo svojo duševno naravo. Že čisto majhni otroci imajo v sebi močen občutek za sočutje in pravičnost. Že majhen otrok je zelo občutljiv na to, če se pred njegovimi očmi odvija nasilje. In nasilje otroci občutijo tudi nad živalmi, ne le nad ljudmi. Ko vidimo povoženo žival na cesti, po navadi dobimo kepo v grlu in obraz se nam v trenutku zresni.
Prav tako se vsi zavzemamo proti mučenju psov in podpisujemo peticije proti Shauling festivalu na kitajskem, četudi mamo nekaj mesecev za njim koline za svojo hišo.
Se vam zdi logično, da bi se naša um in čustva obnašala tako sočutno, hkrati pa bi naše telo za svoje optimalno delovanje nujno potrebovalo meso in mlečne izdelke?
Ni namreč mesa brez bolečine in tudi mleko, ki ga matere proizvedejo, je v osnovi namenjeno njihovim otrokom, ki so nasilno odvzeti takoj po rojstvu, da lahko mi pijemo njihovo tekočino.
Se vam zdi logično, da bi bile vse te grozote nujno potrebne za naše zdravje, kljub temu, da naše oči ne želijo gledati tega in da naš nos ne želi vohati krvi, urina in blata živali, ki se tik pred smrtjo v agoniji ponečedi. Se vam zdi, da je za nas pomembno jesti nekoga, čigar krikov ne prenašamo?
12. Če pa pristanete na samotnem otoku…
Srečo imamo, da smo dobili na uporabo neizmerno prilagodljivo telo, ki lahko zdrži mraz, vročino, se znajde v pomanjkanju in obilju hrane in ki lahko bolj ali manj uspešno za svoje gorivo uporabi marsikaj. Ne glede na to, da so nekatera goriva glede na našo telesno strukturo in ustroj veliko bolj primerna kot druga, lahko nekaj dni, mesecev ali celo let/desetletji, jemo tudi hrano, ki nam ni najbližja.
Če jo jemo v majhnih količinah ali zgolj ob posebnih priložnostih (recimo, če pristanete na samotnem otoku brez dreves), nas bo obdržala pri življenju in to kar dolgo.
Iz tega razloga velikokrat zmotno verjamemo, da če ob določeni hrani ne občutimo posledic, ko jo je malo, da se bo podobno zgodilo tudi, ko bo te hrane veliko.
Če se vam torej zgodi, da ostanete na samotnem otoku in vam usmiljeno letalo vrže sir in ocvrte perutničke, to vsekakor pojejte (tudi jaz bi).
Če pa imate izbiro, pa vam toplo priporočam, da sledite svojim instinktom in svojemu ustroju, ne pa toliko intelektualiziranju.
Rezultati strank pričajo o tem, da se to, da usodo živali prepustimo v šape tistih, ki so bili za to narejeni, bolj izplača kot ostajanje v coni udobja, kjer jeste vsega po malem.
Sporočilo za domov – rezultati in pika
Papir prenese marsikaj, dolgoročni rezultati pa so nekaj drugega
Zanimivo je, da je slovenski prehranski mnenjski voditelj, katerega izjavo sem si sposodila kot inspiracijo za današnji blog, pred časom srečal eno od mojih zelo dobrih prijateljic v fitnesu, kjer sta oba trenirala.
Moja znanka je s pomočjo celostne rastlinske prehrane in s pomočjo moči sadja in zelišč že skoraj popolnoma uredila svoj artritis, ki je bil tako hud, da ji je v preteklosti grozilo, da bo pristala na vozičku.
Prav tako je svoji hčeri z diabetesom tipa 1 s to isto prehrano pomagala do takšnega diabetičnega povprečja sladkorja, da so zdravniki ostali brez besed (da ne omenjam, da je deklica poleg tega še zelo fizično aktivna in uspešna v šoli z veliko energije za vse aktivnosti, česar mnogi diabetični otroci nimajo).
Prav tako je do podobnih rezultatov pomagala tudi nekaterim svojim znancem, ki so bili dovolj odprti ali pa obupani (meso je močna oblika kulturne odvisnosti), da so jo poslušali. Za nameček je tudi njen mož z medicinsko izobrazbo ob spremembi prehrane uredil nevarno povišan holesterol.
Ko sta se z mojo prijateljico srečala, ji je dotični moški (prehranski mnenjski voditelj) želel prodati zgodbo o tem, kako je rastlinska prehrana nezadostna in kako so ljudje, ki jo priporočajo, pristranski.
Vse, kar mu je rekla, je bilo tole:
»Koliko ljudem s podobnimi težavami, kot smo jih imeli mi, si že pomagal k ozdravitvi ali si jim vsaj pomagal bistveno zmanjšati simptome njihovih bolezni brez stranskih učinkov na njihovih drugih organih?«
Odgovora iz njegovih ust ni bilo in tako ga najbrž ni niti danes.
V sili hudič je muhe, človek pa karkoli ima kalorije. Ampak vprašati se moramo: Kakšna je naša "sila"?
Intelektualiziranje in teorije ali spoznavanje in rezultati?
Zapomnite si, da je resnica na vseh področjih običajno preprosta in jasna, je pa res, da je ljudje zaradi šumenja medijev, propagande in lastnih prepričanj, tradicije in predsodkov ali ega nismo pripravljeni sprejeti.
Glede na moje opazovanje človeških instinktov in glede na proučevanje človeškega telesa, je moje mnenje, da človek ni bitje, ki bi potrebovalo meso za hrano (edino morda za statusni simbol in bahanje pred samico), v kolikor mu ne gre za golo preživetje.
Če je lačen, pa bo človek, tako kot vse ostale vrste, seveda posegel tudi po hrani, katere se sicer ne bi niti dotaknil.
Če ste vi eden od takšnih ljudi, ki trpijo lakoto in pomanjkanje in nimate boljšega vira kalorij od sira, mesa ali jajc, potem vam želim dober tek in vam svetujem, da se zahvalite naravi, ki vas je naredila takšne, da lahko preživite tudi na najbolj bizarnih virih kalorij.
Vsem ostalim pa priporočam, da jeste čim bolj v okviru svoje vrste: da si privoščite čim več svežega sadja in zelenjave in nekaj celih žit, stročnic, semen in oreškov. Vse ostalo pa pustite živalim, ki so opremljene za to, da skrbijo za naravni red.
Če ste ob tem članku začutili potrebo, da temeljito spremenite svoje prehranske navade, potem vam ne morem priporočati boljše ideje, kot je prehransko svetovanje za posameznike (po možnosti z obiskom na domu) s spremljanjem, kjer vas vodim od ureditve kuhinje, do nakupovanja in priprave hrane s celostno rastlinsko prehrano in vam tudi natančno razložim, kako boste rešili svoje obstoječe izzive s prehrano in zdravjem.
Prav tako se lahko pridružite fantastičnem skupinskem prehranskem svetovanju, popolni transformaciji telesa in duha, kjer vas po poti do uspeha vodimo kar tri svetovalke, kuharska ekspertica Žana in magistra psihologije Lili Knafelc, vsaka specializirana za lastno nišo znotraj področja skrbi za zdravje.
Lahko pa si samo omislite e-knjigo receptov, ki vam bodo pokazali, da je prehrana za ljudi lahko zelo pestra, okusna in nasitna, a hkrati še vedno zelo enostavna.
Vabljeni ste tudi, da se pridružite naši skupnosti ali strani na Facebooku, lahko pa sledite mojim objavam na Instagramu in YouTubu, kjer redno objavljam pomembne ugotovitve in informacije v zvezi z zdravjem in vitalnostjo.
Ko delate odločitve v zvezi s hrano, jih delajte informirano in premišljeno. Ob vseh trditvah avtorjev (tudi mojih) pomislite, če imajo te trditve biološki smisel in ne pozabite, da pojavljanje v množičnih medijih še ni popolno zagotovilo za kakovostne informacije.
