Nesmisli Diet z malo OH – 1. del. Zgodovinsko – demografski vidik in »verodostojne« študije
Skorajda ne mine dan, ko ne bi na kateri od Facebook strani ali na Instagramu zasledila povpraševanja po Keto dieti oziroma ne bi na svoji steni z novicami videla nekoga, ki za kosilo poje le zrezek in solato, zraven pa pripiše #projektpoletje.
Ljudje si te diete želijo preizkusiti, saj jih fascinirajo »neverjetni« rezultati, ki pa jih velikokrat spremljajo tudi »skrivnostne« neželene posledice (o katerih bomo pisali v prihodnjem blogu, zato se vsekakor prijavite na novice). Česar ljudje ne vedo je, da lahko iste neverjetne rezultate dosežejo z dieto, pri kateri ne bodo le shujšali, temveč tudi postali veliko bolj zdravi.
Ker ljudje pogosto vidijo le kratkoročne cilje, kot je hujšanje, pozabijo, da je končni cilj vsake diete zdravje, dolgo življenje in dobro počutje. Videz je le odraz vseh teh stvari.
Zgodovina in demografska slika ne lažeta, študije pa lahko
Danes bomo pregledali prvi razlog, zakaj sem danes popularne diete označila z besedo nesmiselno (dejansko sem želela napisati kaj bolj sočnega, pa sem si premislila zato, da vsaj preberete do konca).
V prvi vrsti, so te diete zelo trhle, kar se tiče zgodovinskih in trenutnih dokazov o tem, kaj jedo ljudje, ki živijo najdlje, so najbolj zdravi in tudi vitki. Večina teh diet dobesedno nasprotuje tem dokazom ali pa se z njimi vsaj močno razhaja.
Zanimivo je, da v svetu že več kot 100 let obstajajo študije in knjige, ki razkrivajo, da lahko trajnostno shujšate in odpravite večino bolezni, če svojo prehrano zamenjate za celostno prehrano, ki temelji na živilih rastlinskega izvora. Tovrstna prehrana se zelo ujema s tisto, ki so jo v času večine svojega življenja imeli ljudje, ki imajo danes 100 ali več let (npr. prebivalci Japonskega otoka Okinawa).
Človek bi zato upravičeno mislil, da bo to prehrana, ki bo na svetu daleč najbolj popularna.
Dokazi o tem, da prehranska načela, ki posnemajo prehranske vzorce zgodnje prehrane Okinavčanov, vrhunsko delujejo za zdravje in vitkost ljudi, so zelo konsistentni in dosledni.
Temelji optimalne človeške prehrane so znani
Resnično nizko maščobne diete z malo ali nič mesa in jajc ter nič mlečnimi izdelki in predelanimi živili pripomorejo k temu, da ljudje ne le izgubijo vso odvečno telesno težo, temveč tudi obrnejo potek srčno žilnih bolezni, marsikaterih rakov, preprečijo diabetes tipa 2 ipd.
Utemeljitelji in zagovorniki tovrstne prehrane so bili Nathan Pritikin, Walter Kempner, Dean Ornish, John McDougall, Collin T. Campbell, Neil Barnard in še mnogi drugi zdravniki in raziskovalci.
Ti s svojo prakso in svojim videzom kot po pravilu dokazujejo oz. so dokazovali, da tovrsten tip prehrane nudi pozitivne rezultate za vse ljudi. Vse kar morajo storiti, je, da sledijo otročje lahkim navodilom za vitko telo in dobro zdravje.
VSI ljudje, ki sledijo tem načelom prehrane in jedo do prijetne sitosti, shujšajo, izboljšajo prebavo ter imajo več energije in vitalnosti.
Kljub temu pa njihove knjige nikoli niso takšne uspešnice, kot kopica knjig ki govorijo nasprotno.
Žal ljudje vedno raje beremo dobre novice o svojih že obstoječih, slabih navadah, kot da bi dejansko naredili korenite spremembe.
Diete z nizkim vnosom OH
Kot bralcu bi vam želela prihraniti izkušnje z nizko ogljiko-hidratnimi dietami. Ker vam želim dati znanje, s katerim boste lahko prijatelje posvarili pred temi dietami, sem se odločila, da jim namenim kar nekaj svojih nadaljnjih blogov, zato se ne pozabite prijaviti na novice(vsaj toliko, da me noben moj bralec ne bo vprašal: Kaj pa LCHF?).
Preden se jim posvetimo, bi rada najprej povedala, kaj imajo te diete skupnega, da dobite predstavo o tem, na čem temeljijo, oziroma česa se »bojijo«.
V principu vse te diete temeljijo na (nedokazani!)predpostavki, da smo ljudje nekje v zgodovini (v kmetijski revoluciji) zafrknili in namesto maščobnih živil in zelenjave, ki naj bi predstavljale glavno gorivo za naše telo, začeli jesti živila, ki bazirajo na veliko ogljikovih hidratih (npr. žita).
Te diete torej predpostavljajo, da bi bilo za nas zdravo jesti tako, kot naj bi se jedlo včasih in včasih naj bi hrana temeljila na uživanju velikega deleža maščob.
Trhli zgodovinski temelji
Pa poglejmo, kaj to pomeni v praksi.
Po predpostavkah low-carberjev (tako bom imenovala zagovornike teh diet) je človek bitje, ki se je v naravi prehranjevalo pretežno z mesom gozdnih živali, rib, oreščki, avokadom, zelenjavo, nekaj jagodičevjem in…
Ja, tukaj se seznam približno konča. Danes sicer večina teh diet dovoljuje različna olja, maslo in sire (resnično mi ni jasno, kako je pračlovek naredil olje, ampak pustimo to debato za kdaj drugič). Nekatere od njih dovoljujejo mlečne izdelke, druge jih ne, so pa stvari, ki jih vse te diete izključujejo ali pa močno omejujejo.
Večinoma vse low-carb diete izključujejo oziroma strogo omejujejo sadje, žita (tudi riž) in škrobno zelenjavo (krompir in stročnice).
Tu je za začetek nekaj glavnih nekaj težav, ki jih imam z njihovimi zgodovinskimi predpostavkami in logičnostjo teh diet (ki je v glavnem ni!).
Učimo se od ljudstev, ki živijo najdlje
Prvi od temeljev vseh low carb diet temelji na predpostavki, da smo se ljudje po kmetijski revoluciji začeli rediti zaradi ogljikovih hidratov.
Že ta argument je sila neprepričljiv, saj na svetu obstaja ogromno primerov VITKIH, DOLGOŽIVIH IN ZDRAVIH ljudi, ki so (in to še vedno počnejo) kot svoj glavni vir kalorij uživali naravna živila zelo bogata z ogljikovimi hidrati (riž, krompir), ki so jih kombinirali s sadjem in zelenjavo.
Takšni ljudje so denimo prebivalci Japonskega otoka Okinawa, ki pretežno živijo od riža, zelenjave, zelišč in sadja, ter povprečno dosegajo zelo visoko starost do ali preko 100 let. Tu bi rada dodala še en pomemben podatek. Okinavčani v tem času prav tako kot mi pojedo malce več mesa, so pa prek raziskav ugotovili, kaj so ti ljudje jedli v svojem glavnem obdobju razvoja (prvih 50 let).
Šokantno, delež kalorij iz živalskih izdelkov v njihovi prehrani je bil manj kot 1%, mlečnih izdelkov pa niso pojedli nič. Naj poudarim, to so ljudje od katerih zelo velik delež dočaka 100 ali več let v dobri telesni kondiciji (pa delajo samo lahkotne razgibalne vaje in malce hodijo ter delajo na vrtu) in z ostrim umom.
So primitivna ljudstva s kratko življenjsko dobo dober zgled prehrane?
Res je tudi, da na svetu živijo redka (primitivna in majhna) ljudstva in plemena, ki uživajo prehrano z malo ogljikovimi hidrati in veliko maščobami, pa so za časa svojega življenja prav tako vitki in vzdržljivi.
Takšen primer so denimo afriški Masaji, kjer naj bi se moški hranili pretežno s pečenim mesom, ženske pa z mlekom. Podobno se hranijo tudi Eskimi, ki večji del leta živijo od surovega mesa tjulnovi n drugih živali tistega podnebnega pasu, z rastlinami pa se hranijo le v toplejšem obdobju leta, ki traja komaj dva meseca.
Masaji jedo izrazito low-carb dieto, živijo pa do pribl. 40. leta – bi zamenjali z njimi?
Imajo torej zagovorniki nizko maščobnih diet prav, da je tudi to način, kako ostati zdrav in vitek?
Pa poglejmo. Povprečni Eskim živi približno do 60. Leta, povprečni Masaji pa do 40. Seveda jih nekaj zagotovo umre kot posledica nesreč ali okužb, ki jih zaradi slabše zdravstvene oskrbe ne morejo rešiti.
Pa vendar, ob tem je treba privzdigniti obrv in se pošteno vprašati, koliko kroničnih degenerativnih bolezni, ki jih danes pripisujemo prehrani (srčno-žilne bolezni, raki ipd.), se dejansko vidno pokaže pri človeku pred 50 ali 60 letom? Po navadi je takrat infarktov bolj malo. So le znanilci, kot sta denimo visok holesterol ali krvni pritisk.
Če Masaji ali Eskimi umrejo, preden bi jih utegnila zadeti kap, ali je smiselno, da svoje prehranjevalne vzorce na njihovi prehrani? Ali bi bilo morda bolj varno čim bolj slediti Okinavčanom?
Odgovor se ponuja že brez dodatnih dokazov, ko pa dejstvu, da Okinavčani živijo več kot enkrat dlje dodamo tudi podatek o tem, kako so videti telesa mrtvih Eskimov od znotraj, si oči težko zatiskamo.
Raziskovalci so namreč opravili več obdukcij Masajev in Eskimov, ter v žilah obojih odkrili visoka znamenja srčno-žilne bolezni. Njihove žile so bile poapnene, prav tako kot pri »civiliziranih« aterosklerotičnih pacientih. Verjetno je bilo edino, kar je ta plemena rešilo, da jim srca niso odpovedala še pred prezgodnjo smrtjo to, da so na dan prehodili ogromno kilometrov in s tem poskrbeli, da so krvne žile ostale vsaj dovolj široke.
Ali ste pripravljeni tudi vi za svoj zrezek dnevno prehoditi skoraj 20 km kot to počnejo Masaji in si s tem priboriti vsaj 40-50 let življenja?
Sama bi raje sledila zgledu iz Okinawe. Zdi se precej enostavnejši.
To je sedanjost – kaj pa zgodovina?
Kaj pa zgledi prehrane iz zgodovine? O tem sem pisala že veliko, zato se ne bi želela ponavljati. Lahko pa samo še dodam kakšno arheološko zgodbo, ki bo morda zamajala vaše prepričanje o naših krvoločnih in mesojedih zdravih prednikih.
Ena takih zgodb je prehrana gladiatorjev. Arheologi so po tem, ko so našli grobove, po katerih so zaradi različnih značilnosti trupel in grobov ugotovili, da so pripadale gladiatorjem, preko izotopske analize ugotovili, kaj so ti moški jedli.
Presenečenje! Jedli so Ječmen (žito!). In ne le to, jedli so prehrano, ki je bila praktično veganska!
A največje presenečenje ni to, kaj so gladiatorji jedli, temveč to, kako so si odkritje razlagali arheologi, očitno prav tako zaslepljeni z low-carb filozofijo!
Arheologi so iz tega odkritja povlekli sklep, da so bili gladiatorji debeli, ker so jedli samo enostavne ogljikove hidrate!
So takšne koloseje gradili za okorne in debele tekmovalce? Dvomim.
To je sekundarni Heading
Gladiatorji, ki so bili sužnji in so morali biti najbolj spretni in močni borci (kot Russel Crow v istoimenskem filmu) so bili oklicani za debele. Kakšen absurd!
Ali hodimo ljudje na športne prireditve in borbe gledati debele ljudi? Ne, te lahko vidimo samo če se sprehodimo po ulici.
Prav nasprotno, ljudje na športne prireditve hodimo po »creme de la creme« – najboljše od najboljšega. Dvomim, da bi Cristiano Ronaldo (nogometni super zvezdnik) kdaj zapustil svojo favelo na Madeiri, če ne bi poleg nogometnih veščin skrbel tudi za izvrstno fizično pripravljenost.
Zato je trditev o debelih gladiatorjih smešna in pomilovanja vredna. Še enkrat več pa dokazuje, da visoka izobrazba še ni dokaz tega, kako dobro človek razmišlja. Še več. Očitno so lahko globoko zakoreninjene predpostavke tako močne, da povsem zameglijo razum in logično sklepanje.
Je narava res tako kruta?
Zadnje, kar bi želela reči glede zgodovinsko-demografskega upravičevanja visoko maščobnih oziroma low carb diet, je sledeče:
Zakaj bi narava ustvarila vse te lahko dostopne vire energije, kot je sadje, ki nam dobesedno binglja na dosegu roke ali gomolje, ki so tik pod našimi nogami? Zakaj bi omogočila produkcijo takšnih količin žit, ki jih tako preprosto oberemo, če bi nam ta resnično škodila bolj kot mrtva tkiva živali?
Se je narava hotela norčevati iz nas, ko nam je dala (za nas po teoriji low carb zdrav in nujen) orešček v trdi lupini, ki je z zobmi skoraj ne moremo streti, medtem ko glodavci to lahko storijo?
Nam je narava dala tako ploske zobe, samo zato, da se malce igra z nami in nam naloži veliko dela, preden lahko raztrgamo meso živali (katere meso je za naše zdravje tako bistvenega pomena), ki nam že tako na vse pretege skuša zbežati?
Nas je narava naredila tako počasne nasproti levom, gepardom in drugim plenilcem ter tudi rastlinojedim živalim, ker nas je želela malce zafrkavati, preden ujamemo za svoje dobro zdravje nujno potrebno žival?
Je sadje tako okusno in lahko dostopno, ker ga ne bi smeli jesti?
Ali je narava poskrbela, da ne moremo sami tvoriti C vitamina v telesu zato, da lahko jabolko na drevesu le gledamo, vitamin C pa moramo zaužiti v obliki tablet?
Nam je narava nalašč naložila toliko opravil samo zato, da bi lahko razvili velike možgane in z njimi po planetu lovili in zasužnjevali bitja, ter si podrejali vse kar leze in gre?
Sama menim, da je tu absolutno preveč nesmislov, da bi bila dieta z nizkim vnosom rastlin, bogatih z ogljikovimi hidrati, smiselna in razumna.
Najbolj pa me zanima tole. Če bi bile diete z visokimi vnosi beljakovin in maščob (beri mesa in izločkov) za nas tako dobre, zakaj nam je narava potem dala sočutje? Zakaj se nam (trpinčene) živali smilijo, če jih je tako pomembno in »naravno« jesti? Zakaj tako radi božamo psa in mačko (ne le jaz, tudi low carberji!), če moramo njunega sorodnika imeti na krožniku? Zakaj moramo za vitko telo in zdravje krasti mleko dojenčku drugega sesalca?
Četudi ne bi obstajala nobena študija, ki bi dokazala, da diete z malo ogljikovimi hidrati škodijo zdravju, se vseeno lahko vprašamo po njihovi logiki, ko v obzir vzamemo človekovo zgodovino, svetovno sliko prebivalstva in naš čustveno-telesni ustroj.
Je narava res tako zvijačna, da samo človeškemu bitju nalaga nemogoče naloge, ko gre za njegovo zdravje in dolgo ter srečno življenje ali pa smo mi tisti, ki smo (spet) pošteno zabluzili?
smo telesno tako počasni, ker nam je narava želela z nujnim lovom naložiti delo?
Možgani in intuicija VS študije
Veliko ljudi se pri zanašanju na to, kaj je zdravo, obrača na študije in znanost. No, pravzaprav se nanje obračamo povsod. Seveda ne beremo originalnih del, temveč zaupamo ljudem, ki nam jih posredujejo: medijem, zdravnikom, institucijam, blogerjem, trenerjem.
Težava je v tem, da ima veliko zgoraj omenjenih oseb oziroma ustanov interese, ki niso vedno usklajeni z vašim zdravjem. Predvsem so ti interesi velikokrat močno finančno obarvani.
Vedeti morate, da je veliko študij dobesedno naročenih s strani posamezne industrije. Cilj te industrije po navadi ni preverjati, kako zdrav je njihov produkt, temveč to dokazati.
Temu primerno se potem oblikujejo študije, ki niso merodajne in so celo zelo zavajajoče.
Ljudje (posebej znanci in sorodniki), ki mi želijo pogosto dokazati, da se motim, ko jih svarim pred njihovimi prehranjevalnimi navadami, mi pogosto pošljejo takšne članke. Po možnosti najdejo prvi članek, ki jim ga predlaga Google, ki je dostopen na portalu, kjer prodajajo prehranska dopolnila in beljakovinske dodatke na bazi sirotke. Potem ga mi zmagoslavno pošljejo, misleč da me bo prepričal.
Dragi moji, nisem od včeraj. 4 leta študija novinarstva so mi dala vsaj nekaj:
Vedenje, da vse, kar je napisano na spletu, v revijah ali objavljeno kje drugje, še ni nujno resnično.
Sporno navajanje in sklicevanje na študije
Bodimo študentje, ne le bralci študij
Internet prenese marsikaj, pravi lajf pa je čisto nekaj drugega. To, da nekje piše stavek »raziskave dokazujejo«, ob tem pa raziskava po možnosti niti ni navedena, me že ne bo prepričalo v to, da ima pisec prav.
Včasih se tudi zgodi, da je članek videti izrazito strokoven in kompleksen ter je poln številk in grafov in celo navaja študije. Je pa njegova težava v tem, da navaja sponzorirane raziskave in da je avtor odkrito naklonjen načinu prehranjevanja, podobnemu tistemu, ob katerem je odrasel, ne pa načinu, za katerega se je sam odločil.
Slednje je še posebej pomembno. Velikokrat sem namreč kritizirana, da nisem objektivna, ker jem rastlinsko hrano.
Žal je včasih je edini način, da smo objektivni in pošteni to, da zavzamemo pozicijo, ki se zdi ekstremna. V mojem primeru je to zagovarjanje prehrane na osnovi rastlin. Tega ne počnem zato, ker bi bila vzgojena v duhu ljubezni do živali in v dogmi, da je zdrava le rastlinska hrana.
Ravno nasprotno:
Tako kot vi sem tudi jaz včasih jedla meso in sire in menila, da je to normalno in potrebno. Na osnovi težav s prebavo, počutjem in zdravjem sem začela preiskovati, kaj lahko storim zase in tako sem odkrila takšen način prehrane. Ko navajam svoje vire in rezultate sebe in ljudi, ki so sledili moji poti, tega ne počnem zato, ker bi bila v to vzgojena.
Rastlinski polnovredni način prehrane zagovarjam zato, ker so mi izkušnje in ogromno preštudiranega gradiva ter natančnega opazovanja stanja populacije in njihovih prehranjevalnih navad, pokazali, da so kot po pravilu vsi ljudje s težavami imeli zelo podobne jedilnike. Polni so bili mesa, mlečnih izdelkov, jajc in olj (tudi belega kruha. Sladkih pijač in drugih izdelkov, ki se jih danes krivi za tegobe sveta, pa niti ni bilo veliko).
Braniti nekaj, kar si spoznal ali nekaj, kar si nezavedno prevzel?
Način prehranjevanja sem spremenila in obdržala iz številnih razlogov in dokazov, ki so se vrstili s strani mojega telesa, teles drugih ljudi, ki sem jim pomagala. Hkrati se je ta način izkazal tudi za zelo okoljsko vzdržnega in cenovno ugodnega.
Po domače povedano, vse kockice so se počasi sestavile. Kar je bilo bolje zame, je bilo bolje tudi za druge ljudi. Kar je bilo bolje za nas, je bilo bolje za planet (z rastlinami lahko nahranimo več ljudi kot z živalmi, porabimo manj vode in prostora ter proizvedemo manj emisij metana). In nazadnje, kar je bilo dobro za nas in za planet, se je tudi skladalo s sočutno naravo človeka. Človeku je uboj ali mučenje čutečega živega bitja nekaj grozljivega, nekaj, kar mu raztrga dušo in ga skeli.
Nekaterim so mesni užitki tako pomembni, da jih bodo branili na vse pretege
Pri ogromno avtorjih, ki gorečno zagovarjajo meso, opažam obratno sliko. To so osebe, ki v življenju nikoli niso nehale jesti mesa ali pa so to storili za izjemno kratek čas, v kakšni ekstremni ali pa nepopolni različici (npr. presnojedstvo in mlečnojedo vegetarianstvo, procesirano veganstvo ipd.).
Njihova težava je v tem, da se svojih otroških prepričanj nameravajo držati in ves čas le iščejo študije in dokaze, ki jim bodo potrdili, da od samega začetka jedo prav. Ker njihove trditve niso v skladu z ekologijo in humanostjo, iščejo opravičila za svoje nazore v ničvrednih študijah, ter v prehranjevalnih navadah naših prednikov.
Te njihove trditve je zelo težko eksplicitno zavreči s tistimi nekaj koščicami, ki običajno za njimi ostanejo.
Za vse takšne ljudi imam le eno sporočilo: Prosim, ne zapravljajte mojega časa.
Primeri zavajajočih študij
Takoj vam lahko povem za primera dveh študiji, ki jih radi navajajo zagovorniki prehranjevanja z malo ogljikovimi hidrati. Prva od teh študij je denimo študija o jajcih in njihovem vplivu na holesterol, druga pa je študija o maščobi in njenem vplivu na znižanje telesne teže.
Prva je bila sponzorirana s strani jajčne industrije in je ugotovila, da jajca ne vplivajo na povišanje holesterola, druga pa je ugotovila, da manjši delež maščobe v prehrani ne vpliva bistveno na izgubo telesne teže.
Moj bog, je to res?
Kar mirno, poglejmo, kaj sta študiji dejansko dokazali.
V jajčni študiji so jajce dali osebi, ki je že sicer uživala veliko jajc in mlečnih ter mesnih izdelkov in eno dodatno jajce ni povzročilo spremembe v skupnem holesterolu.
Presenečeni?
Jaz nisem. Če bi v oceanu prišlo do ogromnega razlitja nafte, ki bi povzročila množičen pomor rib, bi dodatno vedro nafte povzročilo bistveno spremembo? Najbrž ne, tako je ni niti eno jajce. Kaj pa bi se zgodilo, če bi to isto jajce dali osebi, ki živi od krompirja, sadja in zelenjave? No, tega pa študija ni preverila in verjamem, da veste, zakaj:
D-E-N-A-R
Poglejmo še drugo študijo. Ta je spremljala izgubo telesne teže dveh skupin ljudi. Kontrolna skupina je uživala standardno Ameriško prehrano (rdeče meso, polnomastno mleko, jajca in drugo), druga skupina pa je jedla enako prehrano v »nizko« maščobni različici. To je pomenilo, da so jedli belo meso namesto rdečega, posneto mleko namesto polnomastnega in morda margarino namesto masla. Ne boste verjeli, druga skupina ni shujšala nič več kot prva.
Presenečeni?
Jaz nisem. Razumem namreč, da je piščanec še vedno živilo, ki vsebuje več kot 30 % svojih kalorij iz maščob, kar je vsaj 25 % večji delež kalorij iz maščobe, kot ga ima denimo krompir ali pa jabolko. Tudi posneto mleko ima še vedno višji delež kalorij iz maščob kakor vsi sadeži in zelenjava ter škrobna živila.
Živalske hrane nikoli ne moremo oklicati za nizko-maščobno, ker to v resnici ni.
To lahko storimo le, če jo odstranimo iz svojega krožnika.
Branje študij ali študiranje življenja?
Priznam. Sama ne berem originalnih študij. In jih niti ne nameravam. To bi mi vzelo preveč časa in ne bi dovolj pripomoglo k mojemu znanju. Raje prebiram zgoščeno literaturo različnih avtorjev in jo med seboj pretehtam.
Poznamo več načinov, kako ločiti dobre informacije od trhlih. To so kontrolna vprašanja, ki jih uporabljam jaz:
- Kdo je avtor in kaj ima od tega, da mi »proda« svojo idejo? Vprašam se, katera teorija (od do sedaj preučenih) ima več neznank, katera ima bolj trdne temelje in katera manj hrani osebne interese avtorja, ki bili lahko navzkriž z mojo željo po zdravju. Poleg tega seveda tudi pogledam, kako je avtor videti in kako so videti ljudje, na katere se sklicuje. Navsezadnje, če ljudje sami ne zmorejo biti vitki in zdravi s pomočjo lastne teorije, je to eden največjih alarmov.
Bi večina ljudi lahko sledila tej teoriji, če bi prišlo do naravne nesreče in trgovin ne bi bilo več? Kot sem že pisala v enemu od svojih blogov, je teorija nekaj, praksa pa drugo. Povsem drugače je »ujeti« zrezek v supermarketu, kot zasledovati žival, ki nam lahko zbeži. Prav tako je enostavneje posaditi in žeti krompir ali obirati jabolka, kot pa denimo narediti procesirano hrano, kot je na primer olje.
Je avtor pri zagovoru svoje prehrane upošteval celostno polnovredno rastlinsko prehrano?Veliko avtorjev načina prehrane, ki ga zagovarjam, niti ne omenja, ali pa ga vrednoti kot preveč ekstremnega in omejujočega (edina omejitev je, da ne jemo bitji, ki so imele mamo in njihovih izločkov, sicer pa lahko pojemo vse kar je užitno in je nekje zrastlo – mislim da je izbira precej širša od kakšne druge)
Sporočilo za domov: Zaščitite svoj um in vklopite razum
Odgovori so dostopni tistim, ki jih dejansko želijo slišati
Za konec vam kot vedno predlagam sledeče: Ne verjemite mi na besedo, Naredite svojo raziskavo. Za začetek lahko preberete preostale moje bloge in preverite avtorje, na katere se sklicujem. Seveda lahko po tem brez težav pogledate še predavanja strokovnjakov za diete z malo ogljikovimi hidrati.
Prav tako kot jaz imate možgane, zato ne vidim razloga, da jim ne bi privoščili malce telovadbe. Saj veste kaj pravijo: »Kar ne uporabljaš, odmre.«
Nimam problema s tem, da mi ljudje ne verjamejo. Imam pa velik problem s tem, da ljudje kratijo moj čas s tem, da mi delijo plačane »raziskave« in članke z avtorji, ki živijo od prodaje prehranskih dopolnil in tega, da morajo svoje stranke ves čas spremljati in jim nadzirati jedilnik.
Sama se čutim, da sem zagotovo kaj storila narobe, če oseba, ki ji svetujem, po enem mesecu povsem ne obvlada načina prehranjevanja, ki ga ji priporočam.
Če ste odvisni od »trenerja« ali svetovalca, da vam mesec za mesecem pregleduje, spreminja in piše jedilnik ter vas mora motivirati, da na dieti vztrajate, z vami ni nič narobe.
Pač pa je nekaj narobe z načrtom vašega svetovalca.
Če ste seveda bili zelo bolni in imate hude alergije na hrano ali poškodovano črevesje, je seveda potrebno nekaj več časa, da se sestavite skupaj.
V nasprotnem primeru pa zdrava hrana ni vesoljna znanost. Takšno so jo naredili samo zato, da ste vi izgubljeni v poplavi vseh informacij in zapravljate svoj težko prisluženi denar za (velikokrat) nesmiselne storitve in izdelke, kot sem v preteklosti to počela tudi sama.
Dovolj govorjenja, gremo v akcijo!
Če si želite preveriti, kako lepo človeška telesa funkcionirajo na polnovredni in poceni rastlinski prehrani, me spremljajte na Facebooku in Instagramu, oziroma se pridružite 21 dnevnemu škrobnemu izzivu in podporni Facebook skupini za izziv.
Seveda, pa se ne pozabite prijaviti na novice, saj smo z dietami z malo ogljikovimi hidrati komaj začeli.
Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.
Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.
Prav tako vam bo zagotovo v pomoč tudi moj YouTube kanal, kjer redno objavljam nove poučne vsebine na temo zdravega in srečnega življenja.
V stiku z mano pa lahko seveda ostanete tudi s prijavo na novice, da ne zamudite prihodnjih blogov, kjer bomo še bolj nataančno pogledali, kako boste lahko prišli do telesa in zdravja, ki si ga želite in zaslužite.
Naslednji teden bomo podrobneje pogledali kaj se lahko zgodi z vašim zdravjem, če prehitro zaupate famoznim obljubam tovrstnih diet.
Nasvidenje in ne pozabite:
Možgani so za uporabo, ne za telenovele!
