Novo leto – kako je lahko boljše za vas in za druge?

Novo leto. Čas ko mislimo, kaj si želimo ZASE, čas ko postavljamo SVOJE cilje in začnemo kreirati SVOJE sanje. Kaj pa, če bi letošnje leto začeli iz druge perspektive? Kako lahko to, da pomislimo na cilje in potrebe drugih, izpolni tudi vse naše želje?

Je tako tudi pri vas?

Veselimo se, želimo eden drugemu mir, srečen božič, pišemo cilje za novo leto, in si želimo več vsega: zdravja, sreče miru, ljubezni, obilja in še kaj bi se našlo. Mogoče celo obiščemo cerkev, z otroci postavimo jaslice, pojemo božične pesmi, pečemo piškote in skupaj pogledamo kakšen božični film.

Za nas so božični prazniki čas oddiha in miru. Prav tako se trudimo, da s svojimi dejanji mir in ljubezen prinašamo tudi drugim.

Pa je vse tako idilično?

Spomnim se, kako smo včasih kot otroci pri dedku in babici pred jedjo molili in se zahvaljevali bogu za obloženo mizo. Ker sem bila rojena v obdobju, ko se je hrano že zlahka kupilo v trgovini, se mi je tovrstno zahvaljevanje zdelo malce nepotrebno. Komaj sem čakala da končamo, da lahko s svojo žlico globoko zajamem domačo govejo župco.

Za razliko od starih staršev se nisem zavedala, kaj vse se je moralo zgoditi, da so se na mojem krožniku znašli župca z jajčnimi nudeljni, kokošja bedra in tenstan krompir, klobase, ocvirkova potica in tako dalje.

Takrat še nisem razumela, da nekdaj nobena jed ni bila samoumevna in da sta dobra letina krompirja in zaklana žival odločala o preživetju ali nepreživetju družine.

Nisem razumela, da je nekdo moral »prodati dušo« in zaklati živali, ki jih je prej več mesecev gojil, hranil in skrbel zanje.

Vse, kar sem vedela, je bilo to, da je ta bila ta hrana okusna in da sem jo jedla rada.

Lahko bi rekli, da sem bila sebičen in ignorantski jedec.

Hrana je dandanes tako samoumevna, da zanjo ne znamo biti več hvaležni

Resnične zgodbe starih slovenskih kmetij

V pogovorih z mojo mamo sem v zadnjih mesecih izvedela nekaj zelo zanimivih stvari. Živo se je spomnila, kako je bilo, ko so imeli doma purane. Ko se je bližala zima, jih je nekdo vendarle moral zaklati. Seveda je ta vloga pripadla prvemu moškemu v hiši: mojemu dedku.

Pa mislite, da je v tej vlogi užival?

Mati je rekla, da odkar je njen oče zaklal purane, se njihovega mesa ne more dotakniti. Prav tako se je spomnila, kako bridko je jokal, ko so se okoli njihove hiše preveč namnožile mačke in jih je zato moral pobijati. »Da mi nihče več ne hrani mačk,« se je zaklinjal in z grozo v očeh opravil neprijetno opravilo.

Tako je to bilo:

Ubijanje se je zgodilo zaradi nuje, zaradi želje po preživetju in izognitve lakoti. Zato so imeli vsi praznični bogati obroki tudi svojo molitev in spoštovanje. Konec koncev je družina takšno hrano resnično jedla le ob praznikih, sicer pa so njihovi vsakdanjiki temeljili na krompirju, žgancih in sezonskem sadju ter zelenjavi.

Kako pa sta novo leto in božič videti danes?

Danes skoraj nikomur ni treba več početi tega, kar je včasih počel moj dedek. 

Če smo čisto iskreni, praznik danes ni dosti drugačen od navadnih delovnikov. Razlika je morda le v tem, da so prazniki delovniki na potenco, ne pa povsem drugačni dnevi. Če se je včasih na postne dni jedlo krompir ali se sploh ni jedlo, je danes na mesto »postne hrane« skočil piščanec ali riba. Sladice si ljudje danes tako ali tako večinoma privoščijo vsak dan, v decembru pa jih je na mizah samo še toliko več.

Skoraj nihče več v solzah ne kolje puranov, saj jih lepo zapakirane dobimo v trgovini. No, ni čisto res, da jih nihče ne kolje več.

Morda solze po toliko zakolih ali strelih v glavo ne pritekajo več na lica. Morda so možgani klavcev otopeli od vse krvi in trpljenja, ki so je oči mesarjev videle v svojem življenju, morda pa so otopele od kozarčka ali kar litra žganja, ki ga ljudje zvrnejo po grlu po opravljenem »umazanem opravilu«.

Kakorkoli, mi teh solz ne vidimo.

Ne slišimo krikov prašičkov, ki so bili skoteni pred komaj nekaj meseci. Ne vidimo groze v očeh telička, ki je iz svoje matere zlezel in ugledal luč sveta (ali še pogosteje le luč hleva) šele pred kratkim. Ne čutimo nervoze ptice, ki z glavo navzdol visi nad vodo, v kateri jo bodo elektrificirali. V siru, ki ga tako uglajeno nabodemo z zobotrebcem, ne zaznamo bolečine kravje matere, ki so ji odvzeli njenega otroka in ga zredili za »ekskluzivno« teletino, zato da bi ona lahko postala naša mlekarska sužnja.

Slepi in gluhi smo za to, kar je moj dedek podoživel na svojem dvorišču. Ne razumemo in ne dojamemo, da prazniki, ki jih mi označujemo za dneve miru in brezmejne sreče v objemu družine, za druge družine predstavljajo agonijo, obup, strah in smrt.

Na embalažah lično zavitih kosov mesa ni krikov agonije pred bridkim koncem

Ne razumemo, da prazniki, ki jih mi označujemo za dneve miru in brezmejne sreče v objemu družine, za druge družine predstavljajo agonijo, obup, strah in smrt

Naj vera ne bo le obiskovanje cerkve

V Sloveniji se kar veliko ljudi oklicuje za vernike. In s tem ni prav nič narobe. A težavo vidim v tem, da se nekdo kot vernik z besedami zavzema za mir, njegove vilice in noži pa govorijo drugačno zgodbo.

Priznam, cerkve že dolgo ne obiskujem več. Mi je pa zato vera v moč vesolja vedno bližje. Večkrat preberem kakšen stavek iz svetega pisma, predvsem Jezusove nauke. Doma imamo kar 5 svetih pisem in v nobenem od njih se Jezus ni naslajal nad mesnimi obroki. Pravzaprav je v vseh svojih naukih ščitil šibkejše in bolj ranljive pripadnike družbe.

Opozarjal je na to, kako nesmiselno je pretirano pehanje za materialnimi dobrinami in učil ljudi, da če želijo biti prvi, morajo služiti drugim in ljubiti svoje sovražnike.

Prav zato ta zapis ni namenjen mojim somišljenikom, veganom. Namenjen je tistim, ki ste takšni, kot sem bila pred 20 in več leti jaz. Tistim, ki komaj čakate svojo govejo juho in ne vidite smisla v hvaležnosti. Vsi, ki danes »oznanjamo« drugačno izbiro prehrane, smo bili nekoč na tem bregu. Marsikdo od nas se je prav tako kot vi jezil nad tistimi, za katere smo mislili, da nam želijo pokvariti večerjo.

A verjemite, sporočilo, ki ga predajamo, ne cilja na vas kot osebe. Vsi dobri ljudje, ki so nevedni, lahko v svoji nevednosti delajo slabe stvari. Včasih delamo slabe stvari celo v veri, da se to slabe stvari nujne in koristne.

»Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,« je bil eden od Jezusovih rekov, ki odzvanja po krščanski zgodovini. Ta stavek ima danes, ko smo odmaknjeni od proizvodnje praktično vseh dobrin, ki jih uporabljamo, na žalost še toliko večjo težo.

Vera se kaže v odnosu do sveta in bitji, ki v njem bivajo ne le v sposobnosti pomnjenja molitev in v prisotnosti v cerkvi

Včasih delamo slabe stvari v veri, da so dobre in nujne

Zakaj jesti žival (po mojem mnenju) danes za večino ljudi ni »verno« dejanje?

Kadar nimamo izbire, o etiki ne moremo govoriti. Kadar je na nitki naše življenje, bomo storili vse, da ga obdržimo. Če bi torej meso živali predstavljalo edini možen vir preživetja, bi večina ljudi poskusila ubiti žival, da se ohrani pri življenju.

Tega jim nikakor ne bi mogli očitati.

Ko pa imamo možnost izbire, takrat se lahko vprašamo, ali je naše dejanje etično, ali ne.

Večina svetovne populacije ima danes gromozansko izbiro, ne le na področju hrane, temveč povsod. A ker je drugim področjem (oblačila, elektronika) namenjeno že veliko drugih besedil, se bomo danes osredotočili zgolj na hrano. Predvsem zato, ker se izbira in nakup prehrane zgodita vsak dan, približno trikrat na dan.

Večina od nas ubijanja živali ne izvaja, oziroma ne naroča (kot so to počeli včasih) iz nuje. Nihče od vas, ki to berete na svojih od 400 do 1200 € vrednih elektronskih napravah, ne živi v takšnem pomanjkanju, da bi se čez zimo moral prekopati z deli mrtvih živali.

Večina vas svojo hrano »obira« v bližnjih diskontih in na tržnicah. Vaše roke so čiste, ne glede na to kaj kupite, pa naj bo to puran, mladi prašiček ali pa krompir in brokoli.

Verjetno ste takšni, kot sem bila jaz, ko sem štela le nekaj pomladi in nisem razumela pomena molitve ob jedi. Najbrž komaj čakate, da zobe zasadite v slastne okuse in se nočete pustiti motiti ob svoji praznični gostiji. Verjemite, ne želim vas motiti. Vem, da vsak dan trdo delate, da preživite svojo družino, da plačate položnice in kurjavo, po možnosti še najemnino. Vem, da imate tudi vi svoje izzive.

Pa vendar, upam si staviti, da nobeden od vaših izzivov ni tako težek, da iz njega ne boste prišli živi, oziroma boste imeli vsaj možnost, da se rešite.

Nekatera bitja ne bodo imela te sreče. Nekatera bitja se bodo, namesto v objemu svojih staršev, za praznike (in tudi za delovne dni) znašla na vaših, že tako prepolnih krožnikih in v vaših, že tako preobilnih trebuhih.

Nisem tu zato, da vam pokvarim apetit. Še manj zato, da vas obsojam. Še nekaj let nazaj sem sama nevedno kupovala in jedla iste stvari. A ko sem spoznala, da so meso, jajca, mleko in drugi živalski izdelki zame v tem stoletju:

NEKORISTNI

NEPOTREBNI

POTRATNI

In ŠKODLJIVI…

Sem brez težav dejala, da ne želim biti del tega sveta. S svojimi nakupi nisem želela moriti teličkov, prašičkov in piščančkov, prav tako pa krav in koz nisem želela izpostavljati vsakoletnim posilstvom in kraji otrok.

Jesti živali danes ni nuja temveč izbira. Ko imamo na voljo izbiro, takrat se začne etika.

Zakaj sem postala »veganka«?

  1. Nobenega človeka nisem želela pahniti v situacijo, kjer bo moral početi nekaj takega kot moj dedek, kar je v nasprotju z njegovo sočutno naravo.
  2. Nisem želela, da se nekdo rodi na svet samo zato, da bo potem živ zmlet (piščančki) ali pitan in ubit po nekaj mesecih (prašiči, telički) ali pa posiljen in izkoriščan do konca svojih dni (krave, koze ipd.).
  3. Vem, da lahko moje telo ne le preživi, temveč blesti s čudovito in barvito ter cenovno ugodno celostno rastlinsko prehrano. S sezonskim sadjem, ki se na drevesih pojavi vsako leto, s solato, katere glava zraste tudi, ko jo odrežemo in še z mnogimi drugimi dobrotami brez mam, ki bi žalovale za njimi in brez oči, ki bi prosile, da se jih usmilim.

Vem, da je moj način prehrane na prvi pogled neobičajen, čuden in da mnogi ne veste, kako bi se ga sploh lotili.

Skrb za to je povsem odveč, saj vam bodo moji blogi, vlogi, Facebook stran in Instagram ter moj coaching program (skupinski ali individualni) odgovorili na vsa vprašanja, ki se vam bodo porodila ob novih začetkih. Poskrbite tudi, da se prijavite na novice, da ne zamudite najnovejših objav o zdravju in srečnem življenju.

Čeprav je stavek klišejski, ne moremo mimo tega, da se tudi Rim ni zgradil v enem dnevu. Če sem čisto iskrena, se tudi moje prehranjevanje z živalskimi izločki in njihovimi deli telesa ni končalo v trenutku, ko sem prvič slišala za to opcijo.

A če bi vedela, kar z vami dandanes delim v svojih blogih in na osebnih in skupinskih coachingih, bi te spremembe zagotovo uvedla veliko prej kot v nekaj letih.

Znanje in vedenje, kako nek sistem prehranjevanja prenesti v prakso, mi danes omogoča fantastično prebavo (ki je včasih ni bilo), drugačen pogled na svet in vitko telo brez pretiranega naprezanja, mirno spanje in veliko energije za življenje.

Če niste prepričani, da bi takšen način prehranjevanja z lahkoto izpeljali sami, vam predlagam, da naročite mojo e-knjigo s celomesečnimi recepti za glavne obroke in nekaj recepti za zajtrke in solatne prelive brez olja. V knjigi boste dobili tudi druge koristne namige za zdravo in vitalno življenje ter celo dva enostavna recepta za sladice (namenjena posebnim priložnostim, ne vsakodnevnem mastenju).

Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.

Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.

Prav tako vam bo zagotovo v pomoč tudi moj YouTube kanal, kjer redno objavljam nove poučne vsebine na temo zdravega in srečnega življenja.

Ko izberemo, da ne bomo jedli mesa, povemo, da ne želimo, da nekdo za nas zagreši umor

Sporočilo za domov - kdor dela za druge, največ dobi sam

Ko boste torej razmišljali o tem, kakšno želite, da bo vaše leto 2019, bodite malce širši. Ne mislite le na to, kaj želite, da vesolje, Bog ali usoda poklonijo vam, temveč se najprej vprašajte, kako lahko služite vi. Kakšen človek ste lahko do drugih ljudi, do živali in do narave?

Si želite lepše telo in boljše zdravje? Razmislite, kaj lahko naredite za svet? Mogoče je to manj v plastiko zapakirane hrane. S tem boste na en mah rešili dve težavi. Ne boste prispevali h kopičenju smeti, hkrati pa boste zagotovo živeli bolj zdravo, saj so živila, ki ne potrebujejo embalaže in zamrzovanja ali kakšnega drugega postopka predelave tudi najbolj zdrava za vaše telo.

Drugo, kar lahko storite zase in za druge, je to, da postanete hvaležni, preden si nekaj zaželite.

Ljudje se k molitvi in željam pogosto zatekamo takrat, kadar si kaj želimo zase. Kdaj pa ste nazadnje pogledali v nebo in se zahvalili za vse, kar že imate? Kdaj ste nazadnje s ponižnostjo gledali na vso blaginjo v vašem življenju – materialno in nematerialno?

Zapomnite si, da četudi je vaše življenje skromno in preprosto, morda včasih britko, ste še vedno svobodni in ga lahko obrnete na bolje. Vsekakor pa ste, če ste živi, v neprimerno boljši situaciji kakor bitje, ki leži na vašem krožniku in ga imenujete pečenka ali pa tatarski biftek.

Ko si bomo začeli zastavljati cilje, ki ne bodo obsegali le naših želja, bomo z mimogrede izpolnili tudi svoje.

Tretji nasvet, ki vam ga lahko dam, da bo vaše novo leto resnično čarobno, pa je, da začnete kopičiti dobre izkušnje in dobra dela ter se na drugi strani odpoveste prekomernemu kopičenju materialnih dobrin.

Spomnim se, kako se je moje življenje spremenilo za 360 stopinj, ko sem začela živeti z 80% manj stvari. V moji glavi je bilo kar naenkrat manj nepotrebnih šumov in začela sem spoznavati, kaj je v življenju resnično pomembno. To, da sem pospravila svoje stanovanje in se znebila odvečne krame, je odprlo okno novi energiji, novim prijateljem in novim poslovnim priložnostim.

V bližnji prihodnosti planiram podroben zapis oziroma vlog na temo čiščenja in blagodejnega učinka minimalizma, zato se vsekakor prijavite na novice.

Zapomnite si predvsem to, da smo na ta svet prišli goli, brez vsega in da bomo iz tega sveta odšli prav takšni. S seboj bomo lahko odnesli le izkušnje, občutke in mišljenje o tem, kakšen človek smo bili in kaj smo s svojim življenjem doprinesli svetu.

Želim vam, da v novem letu naredite dejanja, ki bodo novo leto naredila srečno in uspešno  za VSE in VSAKOGAR (ne le za vas)!

Noben človek ni otok.

Vsi smo na isti »barki« in če delate nekaj, kar vam kratkoročno koristi, dolgoročno pa s tem ranite oziroma škodite nekomu drugemu, nevede pljuvate v lastno skledo.

Delajte stvari, ki so dobre za vse in vesolje vam bo vaš vložek povrnilo s trdnim zdravjem, mirom v duši in lepim ter vitalnim telesom.

Srečno 2019!

Share on facebook
Facebook
Share on google
Google+
Share on twitter
Twitter
Share on linkedin
LinkedIn
Share on pinterest
Pinterest

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.