Zakaj ne bi smeli zaupati trem največjim beljakovinskim mitom?
Manipulacije prehranskih industrij ne poznajo meja
Kot v vseh drugih velikih skupinah, se tudi v skupini nemesojedcev najdejo osebe, ki precej odstopajo od povprečja. A ljudje, ki nove ideje presojajo s sojenjem ekstremov, velikokrat pozabljajo, da so odstopanja prisotna v vsaki večji skupini ljudi. Na osnovi briljantnega učenca še ne moremo sklepati, da je šolski sistem, v katerem se je šolal, odličen. Prav tako na osnovi »padalca« s cveki ne moremo zaključiti, da je šolski sistem tako zelo slab.
Danes vam želim pokazati, kako so se človeški predsodki in stereotipi prenesli na občutljivo a hkrati kritično pomembno področje človeške prehrane, ki je zaradi različnih tržnih interesov postalo predmet manipulacij in zavajanja (tudi nenamernega).
Prejšnji teden smo že govorili o tem, kako zelo se ljudje (neupravičeno) bojijo splošnega pomanjkanja beljakovin, danes pa bomo pogledali 3 specifične grožnje, ki domnevno pretijo osebam, ki so se odločile za prehod na prehrano brez živalskih beljakovin.
Beljakovinske dogme so žal zakoreninjene pregloboko in preveč spretno, da bi jih lahko pokrila v enem samem prispevku.
Mit manjvrednosti oziroma nižje kakovosti rastlinskih beljakovin
Številni poljudni članki, žal pa tudi »strokovnjaki« (pogosto zdravniki z malo opravljene prehranske izobrazbe ali dietetiki, ki jih je izobraževala ista fakulteta kot bodoče živinorejce) v medijih govorijo o tem, da so živalski viri beljakovin (meso, jajca, mleko) bolj kakovostni od rastlinskih. Ljudje večinoma zaupajo avtoritetam in visoko učenim besedam, ne vprašajo pa se, kaj to, kar jim govorijo, sploh pomeni.
Fama o kakovosti različnih beljakovin sega v leto 1914, ko sta Oscar in Mendel (McDougall 2011) preučevala, kakšne so beljakovinske potrebe PODGAN (ne ljudi). Ugotovila sta, da podgane bolje rastejo na živalski kot na rastlinski prehrani. Na podlagi teh in drugih poskusov na ŽIVALIH, so raziskovalci uvrstili živalske beljakovine v kakovostni razred A, rastlinske pa v razred B.
Sedaj pa poglejmo dve glavni težavi, ki so jih skozi prizmo svoje naklonjenosti do mesa in mleka raziskovalci verjetno spregledali:
1) PODGANE NISO LJUDJE – podgana je precej drugačna žival od človeka. Bistvena razlika med podganami in nami je v tem, da podgane svojo velikost po rojstvu podvojijo v 4-5 dneh, ljudje pa v 18 mesecih. Ljudje smo torej vrsta, za katero je pomembna počasna telesna rast (do 18 leta ali še dlje), da lahko tej rasti ustrezno sledi tudi razvoj možganov, spolni razvoj ipd. Človeško mleko ima na 100 ml le pribl. 1 g beljakovin, podganje pa 10. Razumeti moramo, da ima vsaka vrsta na tem planetu svojevrstno prehrano in da prehrane svoje vrste nima smisla osnovati na prehrani vrste, ki je tako zelo drugačna od nas. Mimogrede, podgane so slabo rastle tudi na človeškem mleku. Mar to pomeni, da človeško mleko ni kakovostno? Seveda ni… Za PODGANE. Če bi že primerjalisvojo prehrano s prehrano kakšne druge živali, bi bilo najbrž bolj smiselno vzeti vsaj nekoga iz družine primatov, ki nam je podoben (na primer šimpanza) ali pa raje narediti kar študijo na ljudeh?
Se vam zdi smiselno, da smo celotno svojo prehrano osnovali okoli potreb te živali?
2) HITRA RAST (mišic/tkiv) ≠ zdravje – velike mišice in hitra rast nista nujno odraz zdravja. Mnogo ljudi se dokončno razvije šele blizu 20 leta, pa to še ne pomeni, da so bolni ali da ne zaužijejo dovolj beljakovin. Težava je v tem, da ljudje velikokrat ne razumemo, da hitrejša rast tkiv, ni vedno najboljša izbira. Ko gre za mišice, si vsi želimo, da bi rastle čim hitreje, kaj pa, ko se vprašamo o rakavih celicah? Bi želeli, da tudi one rastejo hitro?
Seveda je pomembno, da se človek razvije do svojega končnega potenciala, nikakor pa ni nujno (niti ne bi smelo biti zaželeno, a o tem v kakšnem drugem blogu. Če se še niste, se vsekakor prijavite na novice), da se to zgodi hitro.
Mit manjvrednosti oziroma nižje kakovosti rastlinskih beljakovin
Iz podganje zgodbe je kasneje izšel še en mit, ki še danes buri duhove, kljub temu, da so ga številni znanstveniki pokopali že takoj, ko se je pojavil.
Težava podgan pri zavrti rasti je bila namreč v tem, da so podgane za normalen razvoj potrebovale 10 esencialnih aminokislin. Po drugi strani so jih ljudje potrebovali zgolj 8 (aminokisline so sestavni deli katere koli beljakovinske molekule).
Profesor William Rose, ki je to ugotovil k sreči ni avtomatsko kopiral Oscarjevega in Mendelovega mnenja o beljakovinah, temveč je opravil bolj verodostojen test na ljudeh (Mcdougall 2014). Za poskus je uporabil kar svoje študente in jih načrtno hranil s prečiščeno hrano, kateri je izmenično primanjkovalo različnih aminokislin.
Zelo hitro je ugotovil, da so študentje hitro postali grozno utrujeni in razdražljivi ter šibki le pri 8 manjkajočih aminokislinah. Potem, ko jim je začel hraniti vse te aminokisline, je s poskusi in povprečjem ugotovil, kakšna je najmanjša vrednost teh ključnih aminokislin, pri kateri telesa študentov še delujejo normalno. Minimalne potrebe je potem podvojil, zato da je v obzir vzel tudi biološko variacijo med ljudmi in določil resnično varne vrednosti.
V spodnji tabeli so prikazani Rose-jevi izračuni potreb ljudi po posameznih aminokislinah.
In glej ga zlomka, vse navedene rastline (pa tudi tiste, ki jih seveda ni na tabeli), vsebujejo ZADOSTNO VREDNOST (v resnici veliko večjo) vseh osmih človeku nujno potrebnih aminokislin (ostale aminokisline lahko telo tvori samo).
V prevodu to pomeni, da se ne rabite obremenjevati, da boste svojemu rižu nujno dodali še brokoli in fižol. Iz beljakovinskega stališča prav tako ne rabite piti sojinega mleka, niti uživati tofuja, prav tako pa nobenih beljakovinskih, niti aminokislinskih prehranskih dopolnil. Seveda pa so zato iz stališča beljakovin za vas prav tako nepotrebni tudi meso, jajca in mlečni izdelki.
Kar je pri vsem skupaj najbolj bizarno, je to, da se je mit o kombiniranju rastlinske prehrane populariziral v zelo cenjeni in priznani, svetovno priznani reviji…
… o modi.
Ja, prav ste slišali. Članek o tem, kako je treba za dobro zdravje na izključno rastlinski prehrani kombinirati različne vire beljakovin med seboj, je pred trenutnim tisočletjem objavila revija Vogue (2:20 min videa).
To je tako, kot če bi Slovenske Novice leta 1930 objavile, da kokakola zdravi jetra in bi na osnovi tega danes vsi Slovenci pazili, da imajo za ta namen v svojem stanovanju najmanj eno kokakolo.
Seveda Novicam tega seveda ne bi uspelo storiti brez kontinuirane podpore strokovnjakov, ki jim ljudje (slepo) zaupamo (zdravniki, farmacevti, profesorji, nutricionisti ipd.) in brez finančnih podpor za raziskave s strani proizvajalcev gaziranih pijač.
Morda se vam zdi misel na to, da bi v današnjih časih kokakolo obravnavali kot zelo zdravo pijačo, absurdna, a kot ste videli zgoraj, je po svetu mogoče širiti prav tako absurden beljakovinski mit.
Ljudje velikokrat pozabimo, da vsa hranila na tem svetu pridejo od sonca in zemlje oziroma posledično iz rastlin, ki rastejo iz zemlje. Vsi ostali smo zgolj prenašalci teh hranil.
Četudi današnjega članka ne bi prebrali, bi lahko zgolj uporabili svoje najmočnejše orodje (upam, da so to možgani) in hitro spoznali resnico.
Takšna miza je lepa, a za zdravo življenje ni potrebno pazljivo kombinirati različnih živil
Najbrž bi se vam po kratkem razmisleku kmalu posvetilo, da evolucija življenja na planetu Zemlja, ki je potekala milijarde let, najbrž ni bila tako zelo površna, da bi bitjem, ki jih je tako prefinjeno ustvarila, zagotovila hrano, ki je za nas tako zelo zapletena in zahtevna (rastline). Po drugi strani pa bi bilo tudi čudno, da bi od nas nujno zahtevala, da za zdravje jemo hrano, ki je tako hitra in izmuzljiva ter uporna (živali), obenem pa nas za ta namen ne bi opremila niti s praktičnimi zobmi in primernim telesom!
Nosečnice, športniki, otroci in starostniki – pazite?
Najbolj smešno je, ko ljudje po takšnih informacijah nekako pristanejo: »Okej, naj bo, mogoče izključno rastlinska prehrana le ni tako nevarna.«
A že takoj v drugi fazi pogovora postanejo takole zaskrbljeni:
Ampak, kaj pa boš storila, ko boš noseča? Kaj pa tvoj otrok, bo tudi on »moral« jesti tako? Se bo lahko »normalno« razvijal? Kaj pa naj naredim jaz, ker sem športnik? Mar nimam jaz večjih potreb po beljakovinah? Kaj pa moja babica, ona je starejša, nimajo starejši ljudje večjih potreb po beljakovinah?
Vse to so vprašanja, s katerimi se pri svojem delu srečujem na vsakodnevni ravni. In vsa ta vprašanja izvirajo iz podobne trte kot skepsa glede kakovosti in esencialnih aminokislin:
Iz trte strahu pred pomanjkanjem »kakovostnih« beljakovin.
Če bi lahko vsem skupinam odgovorila naenkrat, bi jim najprej rekla tole:
Poglejte se v ogledalo!
Katero bitje zre v vas iz ogledala?
Noseči ste, ste zato iz človeka postali marsovec?
Je vaš otrok preden odraste morda lev ali pes in se šele po 18 letu spremeni v človeka?
Kaj pa vi, športniki? Ste zaradi tega, ker ste nekajkrat dvignili utež, postali mačka ali medved?
Kaj pa babice in dedki? So to nekakšni kameleoni, ki se po 60. letu iz človeka spremenijo v nekaj drugega?
Seveda ne. Ljudje velikokrat različne starostne in interesne skupine obravnavajo kot nekakšno čudno posebnost, v resnici pa gre še vedno za isto vrsto. Res je, da človek v določenem obdobju življenja potrebuje več hranil kot v drugem, saj jih bodisi potrebuje za lastno rast in razvoj ali pa za rast in razvoj svojega zarodka, svojih mišic ali pa zgolj zato, ker njegovo črevesje zaradi številnih dejavnikov slabše absorbira hranilne snovi.
Pretirana a selektivna skrb za otroke
Kaj je skupno ljudem, ki potrebujejo več hranil? Ste že kdaj videli apetit odraščajočih fantov?
Nikoli ne bom pozabila, koliko krožnikov hrane je pojedel moj bratranec od dvanajstega leta dalje pa vse do dvajsetega.
Enostavno nismo vedeli, kje je njegova meja.
Mar ni otrok le človek, ki raste?
Kaj nam to pove? To nam pove predvsem to, da nam je narava v telo vgradila zelo občutljive in natančne mehanizme, ki nam v določenih življenjskih obdobjih, ko to potrebujemo, povečujejo oziroma zmanjšujejo naš apetit po hranjenju.
Če jemo hrano, ki je nekje zrastla, bo naš apetit poskrbel, da je bomo zaužili ravno prav. Dovolj hranil bomo zaužili preprosto s tem, da bomo zaužili dovolj kalorij in spoštovali svoj občutek lakote.
Nesmiselno se je ubadati z vprašanjem, če vaš otrok poje premalo beljakovin.
Večina staršev bi se v današnjem času morala vprašati drugačna vprašanja.
Na primer:
Zakaj je moj otrok debel? Česa poje preveč?
Namesto, da se trapijo s skrbmi, če se bo njihovemu otroku brez hrenovke zgodilo kaj strašnega, bi se starši lahko vprašali, kaj se bo njihovemu otroku zgodilo, ker poje tako malo sadja (čoko banane žal ne štejejo!)!
Lahko bi se vprašali, koliko njihov otrok poje zelenjave, minešter, riža, paradižnika?
Starše tako zelo skrbi, da bo njihovim otrokom nečesa manjkalo, da ne opazijo, česa imajo njihovi otroci preveč.
To stvar z gnusom na plaži opazim jaz.
Ne opazijo grdega visečega trebuha, ki visi preko roba kopalk komaj 6 letne deklice ali fantka. Ne opazijo številnih mozoljev in ne opazijo celulita, ki ga imajo danes že čisto mlade punčke.
S skrbjo se v Facebook skupinah pogovarjajo o mamicah iz vrtca, ki se borijo, da njihovim otrokom v vrcu ne bi bilo treba jesti živalskih tkiv in izdelkov iz teličkovega mleka, po drugi strani pa nimajo problema s tem, da otroka vsak dan »razveselijo« s kepico sladoleda.
Verjemite, 5 letna punčka, ki je danes vesela sladoleda, bo čez 10 do 15 let prav lahko frustrirana in predebela najstnica, ki bo svoje težave s težo želela reševati z bruhanjem, saj bo odrasla ob zmotni predpostavki, da je Nutella hrana in da nujno potrebuje beljakovine iz jajc in zrezkov.
Nosečnost ni bolezen – Nosečnica je le bitje, ki nosi dodatno bitje, ki ga je treba nahraniti
Zelo podoben primer pretirane (oziroma neustrezne) skrbi za beljakovinske primanjkljaje so danes tudi nosečnice. Večina nosečnic, ki jih poznam, si ni odrekala Nutelle in so med veselim pričakovanjem kar pogumno »navalile« na hitro prehrano, češ, saj jedo za dva.
Mar ni nosečnica le človek, ki nosi in hrani drugega človeka?
Ko pa so o morebitnih otrocih povprašale mene (na dan pojem približno kilogram sadja in kilogram zelenjave ter nekaj manj polnovrednih žit, stročnic ter prgišče semen in oreščkov), so se zaskrbljeno spraševale, če bo moj otrok dobil vse kar potrebuje, predvsem beljakovine.
Ta strah je pri osebah, ki jedo celostno prehrano, povsem odveč.
Če na primer sama potrebujem 0,8 g beljakovin na dan in nosečnica potrebuje 1,2 do 1,4 g beljakovin, bo pri najinem skupnem kosilu ona pač pojedla dvojno porcijo krompirja in zelenjave, ter tudi več solate, zjutraj pa bo namesto treh breskev pojedla 5 ali 6 ali pa bo preprosto poleg glavnih obrokov jedla tudi malice.
Ko bo povečala količino polnovredne prehrane, bo seveda sorazmerno povečala tudi vnos beljakovin, hkrati pa bo ob tem zaužila tudi več vlaknin, vitaminov in mineralov ter antioksidantov, katere njeno in otrokovo telo še kako potrebujeta za optimalno delovanje.
Če bi namesto tega svoji prehrani zgolj želela dodajati beljakovine v obliki dopolnil ali živalskih izdelkov, bi jo ta strah pred pomanjkanjem beljakovin v resnici stal veliko več. Na račun koncentriranih hranil bi izgubila pomemben delež vlaknin in mikrohranil, vase pa bi vnesla veliko nasičenih maščob in holesterola ter drugih nepotrebnih kemikalij iz okolja, ki so ostale v živalskih maščobnih tkivih.
Tako da, nosečnice, pamet v glavo.
Še preden pridete v svoje blaženo stanje, še posebej pa po tem, se potrudite, da otroku zagotovite optimalno »bivalno« okolje. Zavedajte se, da vsaka kalorija iz McDonald’s-a vam in vašemu otroku prinaša praznino v smislu hranil in vas hkrati oropa možnosti, da bi te kalorije nadomestile s kalorijami iz sadja in zelenjave, ki bi vaše telo preplavili s pomembnimi hranili, ki jih vaš otrok potrebujete za optimalen razvoj, vi pa jih potrebujete za svoje dobro počutje in zdravje.
Športnik ni Superman, je človek, ki se giblje več
Zelo podobno velja tudi za športnike. Kljub vsem milijonom, ki jih imajo mnogi od njih na bančnih računih in v svojih graščinah, so tudi oni krvavi pod kožo in tudi oni verjamejo mitu beljakovin.
Mar ni športnik le človek, ki se nadpovprečno telesno napreza?
Ker je šport velik posel, so se seveda vanj vmešala številna podjetja s prehranskimi dopolnili in seveda tudi (pre)močne živinorejske industrije.
Športniki so izredno močno propagandno orodje, ljudje se veliko zgledujejo po njihovih nasvetih. Tega se podjetja še kako zavedajo, zato jim je v interesu, da beljakovinske mešanice, jajca in meso jedo in promovirajo tudi športniki. Pri tem se mnogi športniki žal ne zavedajo, da si na dolgi rok s tem delajo škodo.
Za športnika je eden najpomembnejših elementov napredka ustrezna regeneracija, zato v svojem dnevu potrebujejo čim več hrane, ki ima poleg kalorij kar najvišjo koncentracijo hranil. Sadje in zelenjava so denimo takšni viri, a žal se na tej prehrani ne da ustvarjati takšnih profitov.
Športniki v svoji nevednosti velikokrat potegnejo kratko in jedo tisto, kar se jim promovira in ponuja, oziroma so tudi oni »žrtve« omejevalnih diet. Prav tako se športniki borijo bodisi s pomanjkanjem energije (tisti, ki si omejujejo porcije) ali pa jih pesti kakšen odvečen kilogram. Z vsem tem se je spopadal tudi nekdanji priznani atlet Carl Lewis, pri čemer je težave rešil z ustrezno prehrano na bazi rastlin o čemer je kasneje tudi napisal knjigo.
V vrhunskem športu, kjer je zmagovalec le ena oseba/ekipa, je vsak kilogram viška ali vsaka težava s prebavo ali zdravjem lahka pogubna.
Športniki imajo višje potrebe po beljakovinah, ampak ljudje ne razumejo, da to ni večja potreba zgolj po beljakovinah, temveč po skupni energiji in po VSEH hranilih. Ko športnik poje dvojno dozo ISTE hrane kot nešportnik, poje tudi DVOJNO količino beljakovin iz te iste hrane. Prav tako pa poleg beljakovin dobi tudi takojšen in rezervni vir energije (OH in maščobe), ter veliko več mikro hranil (vitaminov in mineralov), ki blažijo negativne učinke oksidativnega stresa, ki ga prinašajo hudi telesni napori, o čemer v svojem članku piše tudi zdravnik in nekdanji vrhunski športnik Dr. Joel Fuhrman.
Športniki imajo za 50% ali celo 100% večjo dnevno porabo, kot bi jo imeli brez športa. Vadba zato v njih naravno zbudi tudi večji apetit. Spomnim se, kako sem v času svojih nogometnih dni z lahkoto pojedla tri ogromne glavne obroke, vmes pa mi ni bilo težko pojesti niti kakšnega večjega sendviča.
Številni mesni in jajčni ter drugi beljakovinski lobiji so želeli pokazati, kako večji vnos beljakovin prinaša tudi več koristi pri razvoju mišične mase, a so se za takšne rezultate morali obrisati pod nosom (min: 3:57).
Malo za šalo, malo za res: Če bi se vse »beljakovine«, ki jih ljudje pojedo, prenesle v razvoj mišic, bi bila večina ljudi, ki hodijo po svetu, videti kot Arnold Schwarzeneger v svojih zlatih časih.
Vsi vemo, da je realna slika populacije precej drugačna.
Starostniki
Starejše osebe so malce drugačna skupina, pa vendar so še vedno ljudje. V veliki večini primerov je glavna težava starostnikov poslabšana absorpcija hranil iz črevesja.
Zakaj do tega pride? Leta in leta slabih prehranjevalnih navad poglobijo težave, povezane s prehrano (zaprtost, želodčna kislina ipd.). Mnogo današnjih starostnikov je že imelo odstranjen kakšen organ ali del organa in veliko jih jemlje farmakološke pripravke (zdravila), ki imajo pogosto negativne učinke na črevesno floro.
Četudi ima gube in sive lase, je vaša babica še vedno isti človek, kot je bila pred destletji
Kombinacija vseh omenjenih dejavnikov povzroči, da starostniki težje absorbirajo hranila iz hrane in med temi hranili so tudi beljakovine. Je za starostnike torej rešitev v povečanju vnosa beljakovin s pomočjo dodatkov ali s povečanjem vnosa »tradicionalnih« vitrov beljakovin (jajc, mesa, mlečnih izdelkov)?
Dr. Michael Greger ugotavlja, da bi morali starostniki storiti ravno obratno. Težava je namreč v tem, da imajo aminokisline živalskih beljakovin na svoje molekule vezano žveplo (imajo ga tudi nekatere rastlinske, a precej manj). Žveplo je element, ki ob razgradnji v telesu učinkuje kislo. Ker telo v kislih razmerah ne more preživeti, se mora zateči k nevtralizaciji teh kislin. Telo pa kisline nevtralizira z razgradnjo lastnih mišičnih tkiv. Iz njih izloči aminokislino glutamin, ki nevtralizira kisel efekt živalskih beljakovin.
Cena za uživanje živalskih beljakovin, za katere verjamemo, da nam bodo pomagale ohranjati in povečevati mišično maso, je pri starostnikih torej…
Izgubljanje mišične mase! Nizka mišična masa pa je neposredno povezana z pojavnostjo osteoporoze (krhkosti kosti).
Ravno obratno se dogaja pri prehranjevanju s celostno rastlinsko prehrano, ki ima na telo rahlo alkalen učinek! Rastlinska prehrana je tesno povezana z ohranjanjem in povečevanjem mišične mase pri ženskah med 17 in 79 leti (min 5:26).
Če ste torej eden tistih, ki se bliža ali prehaja v drugo polovico svojega življenja, je pomembno, da se zavedate, da vam bo najboljšo oporo pri tem nudila prehrana, ki je nikoli niste smatrali kot beljakovinsko:
Mišice boste najbolje ohranili z rednim gibanjem in fizičnim delom in uživanjem prehrane z rahlo alkalnim učinkom (rastlinske) ter z izogibanjem prehrane s kislim učinkom (jajca, meso, ribe, mlečni izdelki, procesirana moderna prehrana, kava ipd.).
Sporočilo za domov – postavljajmo si boljša vprašanja!
Kot ste ugotovili v današnjem blogu, ljudje pri prehrani delamo dve ključni napaki. Prva napaka je, da si postavljamo napačna vprašanja, na katere logično dobimo napačne odgovore.
Druga, prav tako usodna napaka pa je, da si pri tem pozabimo zastaviti prava vprašanja, zato (nikoli) ne pridemo do pravih odgovorov niti pravih rezultatov.
Torej namesto, da se sprašujete, kako boste s povečanjem rastlinske prehrane zaužili dovolj beljakovin, se vprašajte, kako boste s prehrano, ki jo jeste sedaj, lahko zaužili dovolj nujno potrebnih vlaknin, vode, ogljikovih hidratov, vitaminov, antioksidantov in mineralov.
Kar je še pomembneje od vseh argumentov, navedenih v zgornjih odstavkih, pa je moj že precej zlajnani stavek, da morate na hrano VEDNO gledati kot celoto, ne pa na posamezna hranila v njej.
Vedno, ko nameravate nekaj pojesti, zato ker ste izvedeli, da je v tej stvari nekaj, kar naj bi vam domnevno koristilo (npr. beljakovine), se vprašajte, kaj je v tem živilu še prisotno.
So to univerzalno sprejete in zdravju koristne snovi ali dvomljive oziroma škodljive stvari?
Vzemimo za primer fižol. Fižol vsebuje beljakovine, poleg tega pa ima v sebi še vlaknine, številne minerale in vitamine, kompleksne ogljikove hidrate in zelo malo (nenasičenih – zdravih) maščob.
Fižol v sebi torej nima le beljakovin, temveč se lahko pohvali z vlakninami, o pomenu katerih sem že pisala v blogu o prebavi, vitamini in minerali v njem so ključni za vzdrževanje in krepitev imunskega sistema, ogljikovi hidrati v njem pa služijo kot postopen vir energije za naše celice. Fižol nima holesterola in nima skoraj nič nasičenih (0,2 g na 100 g) in nič trans nasičenih maščob.
V povzetku, fižol vsebuje elemente, izmed katerih nam praktično vsak koristi, nima pa elementov, ki bi bili vsaj dvomljivi, če ne tudi škodljivi.
Sedaj pa poglejmo neko drugo živilo, na primer jajce. 100g jajca ima 13g beljakovin, zelo malo ogljikovih hidratov (le 1,1 g) – le sladkor (enostaven ogljikov hidrat). Ima 373 mg holesterola, 11 g skupnih maščob, od tega 3,3 g nasičenih maščob. Če pogledamo jajce iz kritične perspektive, vsebuje kopico snovi, ki so za človeško zdravje najmanj dvomljive, če ne univerzalno dokazane kot škodljive (holesterol, nasičene maščobe).
Če želite sami biti zdrav paket, izbirajte paketke hrane, ki vam v celoti koristijo
Človek, ki svojemu telesu želi dobro, mora torej svojo prehrano oceniti predvsem na osnovi količine koristnih snovi v njej, ne pa le na osnovi ene (potencialno pomembne) sestavine, kot so denimo beljakovine.
Tudi ko pogledamo na jajce s stališča koristnosti, smo lahko precej razočarani. V jajcu ni skoraj nič primarnega goriva za naše celice (ogljikovih hidratov – tudi o tem bom še pisala) in prav tako v njem (kot tudi v drugih živalskih »beljakovinskih« živilih) ni niti malo vlaknin, ki dokazano pripomorejo k izboljšani prebavi in močno vplivajo na nivo sitosti (za več informacij o tem preberi moj blog o prebavi).
Zakaj bi se torej gnali za uživanjem živil, ki so bila v eni največjih holističnih študij o prehrani (Kitajska študija) povezana s številnimi kroničnimi obolenji, ki nižajo kakovost naših življenj in v družine vnašajo tragedije in skrbi?
Zaradi beljakovin.
A danes veste, da je strah glede beljakovin močno pretiran in da je pretirano poudarjanje beljakovin za vaše zdravje prej nevarno kot koristno.
Če vas zanima, kako so videti obroki, ki ne le vsebujejo dovolj beljakovin, temveč vsebujejo tudi druge pomembne snovi za človeško zdravje, ste vabljeni, da sledite moji Facebook in Instagram strani. Način prehranjevanja, kot ga priporočam pa lahko preizkusite s pridružitvijo Facebook skupini 21 dnevni škrobnati izziv, kjer imate na voljo podporo, recepte in podrobnejše nasvete za brezplačni 21 dnevni izziv.
Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.
Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.
Prav tako vam bo zagotovo v pomoč tudi moj YouTube kanal, kjer redno objavljam nove poučne vsebine na temo zdravega in srečnega življenja.
V stiku z mano pa lahko seveda ostanete tudi s prijavo na novice, da ne zamudite prihodnjih blogov, kjer bomo še bolj nataančno pogledali, kako boste lahko prišli do telesa in zdravja, ki si ga želite in zaslužite.
Do naslednjič,
Viri in literatura, s katerimi sem si pomagala pri razumevanju teme beljakovin v prehrani:
McDougall, John.2011. Mcdougallov načrt. Sitis. Maribor.
McDougall, John. 2014. Škrob je rešitev. Sitis. Maribor.
T. Campbell, Collin.2012. Kitajska študija. Sitis. Maribor.
Ostali spletni viri so navedeni med besedilom.
