Škodljiv shujševalni nasvet – poslušaj svoje telo, saj smo si različni
Prejšnji teden sem vas podrobno seznanila s tem, zakaj enega najbolj pogostih shujševalnih nasvetov »manj žri in se več gibaj« nikakor ne smete poslušati, če želite ohraniti zdravo telo in ne želite izgubiti živcev.
Danes je na vrsti nov nasvet, ki vsebinsko ni tako netočen, vendar pa ga ljudje zlorabljajo v napačne namene. Z njim opravičujejo svoje navale na čokolado in določene prehranjevalne navade, ki so se jih priučili, četudi jim ravno te navade preprečujejo, da bi imeli zdravje in telo, kot si ga želijo.
Danes razgaljamo nasvet: »Ti samo poslušaj svoje telo. Ljudje smo si različni, vsak mora zase sam ugotoviti, kaj mu ustreza.«
Ljudje smo si različni, vsak mora zase ugotoviti, kaj mu ustreza
Kako različni smo si ljudje v resnici?
Začnimo z drugim delom nasveta, ki nekako namiguje, da bi vsako človeško bitje tekom svojega življenja moralo odkriti način prehranjevanja, ki mu najbolj ustreza. To bi moralo storiti prek poskušanja različnih načinov prehranjevanja ter učenja na lastnih napakah ali pa s tem, da se posvetuje s strokovnjakom?
Kakšna potrata časa in po navadi tudi denarja.
Res je, da med nami obstajajo individualne razlike. Nekateri od nas imamo rjave oči, drugi modre, nekateri ljudje so svetlopolti, drugi temnopolti, nekateri so bolj, drugi manj poraščeni in nekateri so bolj čokati, drugi pa sloki in vitki.
Do tu je vse lepo in prav, a če bi naredili prerez človeškega telesa, smo si po notranji strukturi organov precej podobni oziroma skoraj identični. Pljuča in srce imamo na isti poziciji in podobne velikosti, prav tako želodec in jetra ter možgane.
Četudi so nekateri posamezniki pametnejši od drugih, to ne pomeni, da slednji nimajo možganov. Če je nekdo tekaško bolj sposoben od vas, to ne pomeni da vi nimate nog z mišičevjem in pljuč z določeno kapaciteto. Njegova tkiva so pač malce bolj odzivna, pljuča pa imajo boljšo kapaciteto.
Skratka, gre za različne izvedbe iste skladbe.
Vse ženske imajo menstruacijo na približno 28 dni in vse nosijo mladiča v sebi 9 mesecev. S tem bi lahko še nadaljevala, ampak upam, da boste iz tega konteksta razbrali, da smo v osnovi ista bitja, četudi med sabo malce variiramo.
Naše razlike še zdaleč niso tako velike, kot naše podobnosti
Pomembno je, da razumete, da četudi smo si lahko med seboj precej različni, smo eden drugemu vseeno podobni veliko bolj, kot smo podobni drugim vrstam. Azijec je Evropejcu podoben veliko bolj, kot je podoben levu ali pa tigru.
Eden drugemu smo precej bolj podobni kot drugim živalskim vrstam
Zanimivo je, da ima vsaka živalska vrsta v naravi neke vrste hrano, ki jo prednostno uživa. Mačke so znane po tem, da lovijo in se lahko preživljajo skoraj izključno z mrhovino, sloni večinoma jedo travo, opice bazirajo večino obrokov na sadju ipd.
Živali lahko pri svoji hrani seveda tudi variirajo in včasih pojejo kaj, kar primarno ni njihova hrana, če si želijo preživeti. A za vsako bitje obstaja osnovna prehrana, na kateri najbolje funkcionira in na kateri bi lahko preživelo tudi, če druge hrane ne bi bilo.
Ljudje so živali sicer udomačili že prej in jih izkoristili za delo, pa vendar so bile te številke majhne in živali primarno niso bile namenjene temu, da bodo naša hrana. Vsekakor je nesmiselno ubiti vola, ki ti redno orje njivo, dokler ni za svoje delo preveč star. In tudi če bi to lahko storil, mesa v preteklosti ne bi mogel spraviti v hladilnik. Nekaj bi ga lahko posušil ostalo pa bi moral pojesti takoj in razdeliti z drugimi.
Novi svetovni red
Danes je situacija seveda drugačna. Kokoši so naučene, da pogosto valijo neoplojena jajca za naše uživanje, krave se molze celo življenje in se jih prisilno osemenjuje, da se lahko celo leto pije hrano njihovih mladičev. Ostale živali pa vzgojimo predvsem zato, da jih lahko v nekaj tednih, mesecih ali letu dovolj zredimo, da jih potem zakoljemo in pojemo.
Ker so priročno zapakirane in shranjene v hladilnicah jih lahko kupujemo in jemo celo leto, vsak dan, večkrat na dan.
Težava je v tem, da so ta živila seveda visoko koncentrirano kalorična. Logično je, da bo žival iz velike količine krme, ki jo zaužije, bistvena hranila vgradila v svoje telo, zato bo bolj kalorična od tistega, s čimer se je hranila. Vlaknine bo pokakala, ogljikove hidrate pa porabila kot vir energije.
Njeno telo in izločki bodo potem postali koncentrirana različica tistega, kar je ostalo oziroma se je proizvedlo: »Beljakovine in maščobe«.
Živimo v izobilju tistega, kar ni naša primarna hrana
Vsi “vemo”, da so ljudje od nekdaj jedli živalska tkiva in meso. Zelo malo ljudi pa se zaveda, da je količinsko njihova poraba v zadnjem času zrastla v nebo. Zaradi velike produkcije vrtnin in izuma hladilnih naprav in postopkov, s katerimi smo jih lahko ohranili pred siceršnjim sicer neizogibnim propadanjem, smo jih lahko vzgojili, ubili in shranili na tisoče.
S kmetijsko in industrijsko revolucijo smo lahko pridelali več hrane, kot smo jo potrebovali za preživetje
Ko smo te hrane začeli jesti več in več, smo postopoma začeli domnevati in verjeti, da je to hrana, ki jo moramo imeti na krožniku dovolj, če ne se nam bo pripetilo nekaj hudega.
Hrana, s katero so se včasih mastili na dvorih, je prišla na krožnik vsakega malce premožnejšega gospodinjstva, danes pa si brez nje večina ljudi sploh ne more predstavljati obroka.
Kraljeve družine in duhovščina so bili pogosto precej obilni, kar se vidi že iz zgodovinskih slikarij. Slednje pa so bile zagotovo še dodatno prirejene.
Ni namreč težko verjeti, da so bili ljudje na dvorih vsaj toliko nečimrni, kot smo danes, ko na Instagramu objavimo le slike, kjer smo videti najvitkejši in najlepši. Oni pa so slikarju seveda lahko ukazali, da jih prikaže privlačnejše, kot so v resnici bili.
Predobro, da bi bilo dobro
Težava dvorjanov je bila v tem, da so si kalorično zelo koncentrirano hrano lahko privoščili redno, tlačanom pa so ostala žita in stročnice. Človek pa se po navadi tistemu, kar mu ugaja, ne bo zlahka odrekel.
Hrana bogatašev je sčasoma postala hrana celotnega razvitega sveta. To je hrana, za katero menimo, da je naša pravica in nuja, medtem ko po mojem skromnem mnenju ni ne eno, ne drugo.
Čeprav bom o naših telesnih značilnostih, ki pričajo o tem, da smo pretežno bitja, ki delujemo na različne oblike sladkorjev, govorila kdaj drugič, je za vas pomembneje, da razumete nekaj drugega.
Četudi lahko pojemo marsikaj in preživimo, to še ne pomeni, da to moramo jesti ali da je za nas dobro
Četudi lahko pojemo marsikaj, je naše telo ustvarjeno za določen tip hrane, ki bi morala zavzemati glavnino našega krožnika. Ker pa se zaradi denarnih interesov lobijev, tradicije in odvisnosti od bogatih živil ne moremo sprijazniti s tem, da je za nas prava pretežno le ena vrsta hrana, imamo težave.
Te težave imajo predvsem tisti ljudje, ki težko shujšajo in se lažje redijo.
Narejeni za isto hrano – drugačni v odzivu na »antihrano«
Vsi smo narejeni za isto hrano, vendar pa se posledice odstopanja od nje navzven vidijo le določenim ljudem. Naj razložim.
Kot sem pokazala že v zadnjem blogu, imamo ljudje v svojem želodcu zelo občutljive senzorje za razteg in za energijsko vrednost hrane, ki jo lahko ocenimo že po vonju in videzu. Te senzorje smo razvili zato, da nas, kot sem povedala v prejšnjem blogu, ohranijo pri življenju.
Težava je v tem, da imamo nekateri ljudje teh senzorjev več, oziroma so naši senzorji bolj natančni.
Prikažimo to na primeru dveh sester.
Recimo, da ima Špela kalorijskih senzorjev zelo malo, njena sestra Estera pa zelo veliko. Ko bosta ti dve sestri šli skupaj na sladoled, bosta morda vzeli isti okus sladoleda, vsaka dve kepici.
Sladoled je izjemno kalorično gosta hrana saj je sestavljena praktično iz čiste maščobe, sladkorja in beljakovin. Nima pa nobenih vlaknin. To v prevodu pomeni, da ima ena kepica sladoleda približno 200 kcal, dve pa 400 kcal.
400 do 500 kcal je po navadi za srednje visoko dekle dovolj kalorij za celoten glavni obrok! Dve kepici sladoleda sta denimo enako ali bolj kalorični kot 0,6 kilograma krompirja (100 g krompirja ima 76,7 kcal)!
Težava je v tem, da gre tukaj za veliko razliko v vrsti in predvsem količini hrane.
Da bi pojedli 500 kcal krompirja, ga morate vase spraviti več kot pol kilograma. To je lahko 1 večji sladki krompir, ki je pretežno sestavljen iz vode, ogljikovih hidratov in vlaknin. Pri tem voda in vlaknine nimajo kalorij, ogljikovi hidrati pa jih imajo za isto količino polovico manj kot maščobe.
Sem vas zmedla?
Naj poenostavim: Medtem ko bosta Špela in Estera v petih minutah zlahka polizali svojih 500 kcal sladoleda, se bo moral nekdo drug, ki bo ob istem času za večerjo jedel pečen sladki krompir, močno potruditi, da ga bo pojedel več kot pol kilograma.
Nekateri menijo, pa kaj, bom pa pojedel dve kepici sladoleda in nič drugega.
No, ni tako enostavno. Težava je namreč v tem, da dve ubogi kepici sladoleda ne »pritisneta« dovolj na senzorje za razteg. Marsikateri želodec bo zato lahko mislil: »Hej, pojej več, če ne boš stradal!«
Ljudje smo si različni - a ne toliko, kot smo drugačni od drugih vrst!
Moč individualnih razlik
Takrat pridejo v poštev senzorji za kalorično vrednost.
Če se spomnite, smo rekli, da ima Špela manj natančne senzorje, Estera pa bolj. Ko bosta obe pojedli 2 kepici sladoleda, se bo zgodilo sledeče:
Esterini senzorji za razteg bodo rekli, da je hrane premalo, vendar pa jih bodo senzorji za kalorije opozorili: »Ne, ne. Tale hrana je zelo kalorična. Dovolj je imamo.« Estera po tistem sladoledu ne bo več želela jesti ničesar.
Pri Špeli pa se zadeva zakomplicira.
Njeni senzorji za razteg ocenijo, da je hrane premalo, senzorji za kalorično vrednost pa rečejo: »Hm, tale hrana je precej kalorična, vendar je po oceni senzorjev za razteg ni dovolj. Najbrž smo pojedli samo 300 in ne 400 kcal. Tako je. Potrebujemo jih še 100. Vzemimo še tisto palačinko z Nutello na sosednji stojnici, pa jih bomo dobili ravno 100 (spet oceni narobe, kajti tam je kalorij 200).«
Estera ne more več jesti, Špeline senzorje pa je zmedla prehrana, bogata z maščobami, za katero njen želodec ni bil narejen. Po nesreči je pojedla 600 namesto optimalnih 400 kcal.
Če si je Špela takšne sladice privoščila vsak dan, se je začela nehote sistematično prenajedati.
Resnična moč individualnih razlik je v zaznavanju in vrednotenju zaužite hrane in v odzivu nanjo
Laično ocenjevanje lahko pripelje do napačnih in krivičnih sklepov
Veliko ljudi bi, ko bi po nekaj letih takšne prehrane videli Špelo in Estero reklo: Aha, Estera je bolj vitka, ker se več giblje in manj poje, tale Špela pa kar ne zna nehati jesti. Poglejte kako je zamaščena. Se bo morala malo vzeti v roke.
Resnica je takšna, da je Špela bolj »normalna« od Estere. Tako natančna ocena kalorij živil, ki so na količino bolj kalorično bogata kakor živila, za katera smo bili ustvarjeni, je med ljudmi redkost. Ljudje, ki so zamaščeni, so bolj pogosti.
Seveda se Špela giblje malo manj od Estere. Dodatni kilogrami jo ovirajo pri teku, saj jo je koleno začelo boleti že na začetku srednje šole, praktično takoj ko je imela svoj prvi kilogram viška. Pa tudi ne počuti se dobro, velikokrat je utrujena in zaprta in ima zamašen nos.
Pa vendar jo moti, ker jo ljudje gledajo po strani in ker v ogledalu vidi debela stegna. Njena družina je vendarle športna, je pa res, da je prekomerno težek tudi njen oče, mama pa ne.
Razmišlja, ali bi se raje sprijaznila, da je taka kot oče in se prenehala truditi, ali pa bi vseeno poizkusila kakšno dieto. Do sedaj ni poizkusila še nobene, kajti ko je opazovala druge ljudi na dietah, je videla, da so bodisi lačni ali pa se prenažirajo. To se ji je zdelo skrajno nezdravo in glede na svoj apetit ni verjela, da je sposobna zdržati brez hrane.
Razlike med nami obstajajo, niso pa nepremostljive
K sreči je Špela (jaz) vztrajala in z leti ugotovila, da z njenim telesom ni bilo nič narobe. Pravzaprav je z leti spoznala, da je izjemno zmogljiva in da je lahko tudi zelo zdrava in prav tako vitka kot njena sestra.
Ugotovila je namreč, da tisto, kar jo je oviralo pri uspehu, niso bili njeni »slabi geni« ali dejstvo, da bi morala jesti neko posebno hrano.
Ni redilnih genov, samo redilna hrana
Po letih raziskovanja številne literature in avtorjev, ji je postalo jasno, da bi obe s sestro morali jesti drugače. Edina Esterina prednost je bila namreč v tem, da je bila vitkejša od nje.
Kljub temu je bolehala in se spopadala s podobnimi »boleznimi« kot so pestile Špelo. Bila je astmatična, imela je hudo alergijo na pršico, obetavno športno kariero pa je morala zaradi številnih poškodb zaključiti že pred tridesetim letom.
Špela je ugotovila, da sta obe jedli hrano, ki je njunemu telesu škodila, njo pa je po vrhu vsega še redila.
A Špela je bila v trenutku spoznanja hvaležna za svoje težave s prekomerno težo in zdravjem. Ko je odkrila odgovor na prvo težavo, je namreč hkrati odpravila še vse ostale.
Ugotovila je, da nikoli ne bi smela poslušati svojega telesa, ko je od nje zahtevalo, da je »antihrano«, za katero njeno telo ni bilo ustvarjeno.
Debelost – prej blagoslov kot prekletstvo
Sedaj smo torej ugotovili, da je naša glavna razlika v tem, da na slabo hrano odreagiramo različno. Nekateri se zredijo in zbolijo, spet drugi pa ostanejo vitki. Z leti ugotavljam, da imajo tisti, ki se zredijo dejansko večjo srečo. Tisti namreč na svoji zunanjosti vidijo, da nekaj ne deluje. Če so dovolj odločni in željni sprememb, bodo morda nekoč tako kot jaz iz te bitke izšli kot absolutni zmagovalci.
Tisti, ki so vitki, bodo po drugi strani marsikdaj potegnili kratko. Morda bodo staknili čudno avto-imuno bolezen ali pa razvili kronično obolenje ali celo dobili raka, ne da bi vedeli od kod je prišel. Tisti, ki se bodo prej redili, bodo vsaj opozorjeni na to, da se v njihovem telesu dogaja nekaj, kar se ne bi smelo.
Nezdrava hrana škoduje vsem, ne le tistim, ki se od nje redijo
Za vse od nas je v osnovi primerna ista hrana, za katero je bilo naše telo ustvarjeno.
Žal imajo individualne razlike majhno moč, ko govorimo o dolgoročnem in načrtnem uživanju živil, ki jih naše telo sprejme zgolj kot sekundarna, preživitvena živila. To so živila kraljev in živila, ki so jih lovci v preteklosti v vasi morda prinesli bolj po sreči, kot po pameti.
Za vse od nas je v osnovi primerna ista hrana, za katero je bilo naše telo ustvarjeno. Nekateri bodo morda lahko živeli dolga leta, preden bodo umrli, pa vendar bodo ta leta morda dočakali bolni, napol slepi in gluhi…
Zakaj ne bi naredili vsega, da bi lahko tudi na stara leta počeli praktično vse stvari, ki ste jih radi počeli tudi, ko ste bili mladi (ja, tudi tisto v spalnici!)? Kakšen smisel ima dolgo življenje, kjer samo opazujete druge, kako počnejo stvari, ki bi si jih želeli početi tudi vi?
Če veste, katera hrana človeškemu telesu dene najbolje, mar ne bi bilo smiselno, da jo pretežno uživate vsaj preventivno?
Poslušajte telo le takrat, ko si to zasluži
Poglejmo še drugi del »modrega nasveta« za zdravje in vitkost.
Poslušaj svoje telo.
V resnici ta rek ni napačen, a težava je v tem, da ljudje svoja telesa po navadi poslušamo ravno v napačnih trenutkih. Telo se na hrano najmočneje odziva na dva načina. Prvi način je, da nekaj zahteva in nas k temu »vleče«. Drugi način, ko telo želi nekaj povedati pa je, da »joče«.
Naš problem je v tem, da zagrešimo osnovno starševsko napako. Otroku damo čokolado, ko v trgovini zanjo izsiljuje pred kosilom, po drugi strani pa ga ignoriramo, ko je nenavadno tiho ali ko samo tiho javka. Ne dojamemo, da ima mogoče hudo vročino ali kaj drugega.
To isto napako smo vajeni storiti tudi pri telesu. Dajemo mu napačne stvari, ki jih hoče in jih ima rad, pa mu škodujejo. Ko pa telo tiho joče in z glavoboli, menstrualnimi krči, krvnim pritiskom ali utrujenostjo kaže, naj vendarle nekaj spremenimo, takrat pa ga utišamo s tabletami ali preprosto ignoriramo.
Moledovanje telesa po »antihrani« morate ignorirati kot otroka, ki vas izsiljuje
Otroci vedno vedo, da hočejo sladoled in čokolado. A dobre mame vedo, da to za njih ni zdravo. Prav zato jim ne ugodijo (vsakič), ko se cmerijo v trgovini ali na poti mimo stojnic s sladkarijami.
Težava je v tem, da se tudi mame težko uprejo klicem čokolade, še posebej, ko se približuje njihov ciklus.
Kot sem že razložila v zadnjem blogu, vaše telo moleduje za visoko kalorično mastno hrano predvsem zato, ker ta hrana obljublja obilje in preživetje.
Otroci vedno vedo, da hočejo sladoled in čokolado. A dobre mame vedo, da to za njih ni zdravo.
Nagon po kalorični prehrani je močnejši od volje
Preživitveni nagon je izredno močen, zato se mu ljudje dolgoročno ne moremo upreti. To še posebej težko storimo, če je objekt, ki to preživetje omogoča, v našem hladilniku ali na kakšnem drugem lahko dostopnem mestu.
Če ste prebrali zadnji blog, sedaj razumete, da telo v današnjih časih ob vsej kalorično bogati hrani, ni vaš zaveznik, temveč sovražnik.
Seveda bi vas vaše telo povsem dobro vodilo, če bi imeli okoli sebe zgolj in samo hrano, za katero ste bili ustvarjeni.
Žal ste dnevno obkroženi z visoko kaloričnimi ostanki živali in njihovimi izločki z učinki opiatov. Kamorkoli se obrnete, je hrana polna olj. Na vas preži tudi novodobna »antihrana« . V slednji imate skupaj koncentrirane substance, ki človeka vabijo v nažiranje z njimi (sol, sladkor, olje), o čemer bom podrobneje govorila ob kakšni drugi priložnosti. Če tega ne želite zamuditi, se vsekakor prijavite na novice in spremljajte objave na Facebooku in Instagramu.
Najbolje kar lahko naredite, je, da enostavno vsemu rečete ne.
Tako kot iz trgovine odvlečete vpijočega mulca, tako morate iz svoje shrambe za dolgoročni uspeh vreči vsa zgoraj omenjena živila.
Brez debate in pogajanja. Zato, ker je to za vas dobro, čeprav morda ni najbolj prijetno.
Ne ignorirajte tihega joka
Tako kot je lahko otrok, ki je dlje časa tih in miren ter otožen, v večjih težavah od vpijočega Jesiharja, je lahko v večjih težavah tudi telo, ki tiho opozarja, da z njim nekaj ni v redu. Povišan pritisk, glavoboli, menstrualni krči, vnetja mehurja, športne poškodbe, napihnjenost, zaprtost in še mnoge druge ponavljajoče se »sitnosti«, ki smo jih vajeni ignorirati, ne bi smele biti obravnavane zlahka.
Majhni znaki so velikokrat pomembnejši od velikih krikov.
Težava je v tem, da tako otrok, ki je v stiski, kot telo, to delata postopoma. Najprej javkata čisto malo, potem počasi vedno več. A mi se nekako sproti navajamo na njuno javkanje, zato se naša toleranca do njiju viša.
Ko gre za vaše zdravje ukrepajte pri majhnih opozorilnih znakih, ne šele pri rdečem alarmu
Včasih smo bili zaprti en dan, po desetih letih dva dneva. Ni problema, to je za nas že normalno.
Ko nam odkrijejo raka na debelem črevesju v predzadnjem stadiju in nam morajo zato odrezati velik del prebavnega trakta, takrat je po navadi žal že malce pozno. Seveda lahko tudi takrat spremenimo navade, pa vendar je to bolje storiti, ko nam še ne manjka polovica notranjih organov.
Poanta je v tem, da začnite poslušati svoje telo na pravi način. Poslušajte ga, ko vam subtilno želi povedati, da mu nekaj ne prija.
Zakaj ljudje tega ne delamo?
Samo po javkanju telesa boste težko ugotovili, kaj točno je to bolečino povzročilo. Velikokrat se bolečine pojavijo z zamikom. Menstrualni krči se denimo pojavljajo le med menstruacijo, a vendar na moč bolečin in krvavenje vpliva to, kako ste jedli skozi celoten ciklus o čemer bom pisala v kakšnem od naslednjih blogov.
Sporočilo za domov
Glavna težava je v tem, da pri hrani bolečina žal ne sledi neposredno škodljivemu dejanju. Zaradi tega ljudje vzroke za svoje težave pripišejo drugim dejavnikom (stresu v službi, vremenu, pomladi, luni ipd.). Seveda lahko vsi ti dejavniki na vaše zdravstveno stanje vplivajo, a ker sta voda in hrana ena najmočnejših stikov z zunanjim okoljem, je smiselno najprej urediti ta dva.
Velikokrat se celo zgodi, da nam tisti, ki jim omenimo, da morda za njihovimi težavami preprosto stoji neustrezna prehrana, ne verjamejo. Velikokrat so jezni na nas, čeprav je to »terapija«, ki bi jim lahko morda pomagala in ne zahteva velikega finančnega ali časovnega vložka.
Če bi vas želodec zabolel v trenutku, ko bi pojedli kos sira ali salame, ali pa bi po kozarcu mleka ali žlici Nutelle takoj dobili hudo drisko ali astmatični napad, bi besedam tistih, ki vam zgolj želijo dobro, vsekakor lažje verjeli.
A žal telo deluje nekoliko drugače, zato morajo obstajati taki blogi in ljudje, ki vam vsaj dajo upanje, da boste tudi vi enkrat za vselej shujšali in se počutili dobro.
Od danes naprej veste, da vitki ljudje, ki jedo hrano, za katero niso bili narejeni, niso nič boljši od malce bolj zaobljenih ljudi, ki jedo enako. Gre zgolj za individualne razlike v vrednotenju kalorij v želodcu.
A na koncu dne so marsikateri tako vitki kot zaobljeni ljudje lahko žrtve posledic pretežnega prehranjevanja z živili, za katera niso bili ustvarjeni. Zaobljeni so bili na škodo vsaj predhodno opozorjeni.
Njim je maščoba stalen opomnik, da nekaj ne »štima«. Suhcem pač ne.
Zato imate danes tisti, ki se borite s prekomerno težo, dejansko priložnost, da suhcem pokažete, da je prava hrana bistvenega pomena zdravje in dobro počutje. Vitkost bi morala biti le posledica tega in ne edini dokaz o tem.
Suhci pa se lahko zamislite, kajti danes veste, da raven trebuh ni zagotovilo za »življenje sta srečno do konca svojih dni«.
Če nekaj lahko počnete, to še ne pomeni, da je to za vas dobro
Oboji pa si zapomnite, da nobena individualna razlika ne more zanikati dejstva, da smo vsi ljudje in smo si med sabo podobni veliko bolj, kot smo podobni tigrom, jastrebom ali žabam. Zato obstajajo zakonitosti, ki veljajo za nas vse, kot kolektiv.
Če odpremo oči, se hitro zavemo, kaj je primarno naša hrana
Ena od teh zakonitosti je hrana, za katero smo bili ljudje primarno razviti. Da smo v svoja usta lahko potisnili še marsikaj drugega in se s tem dobro držali precej let, žal ni dovolj dober dokaz o tem, da so ta živila za nas dejansko koristna.
Konec koncev je človek sposoben živeti do 100 in več let. Golega dejstva, da je nekdo s svojo »neustrezno« prehrano pricapljal do 83 leta, pri čemer je bil zadnjih 10 močno dementen, zadnjih 20 pa impotenten, vsekakor ne bi smeli jemati kot neizpodbitnega dokaza, da je to prehrana, ki bi ji morali slediti, da bi ostali kar se da zdravi in vitalni.
Premislite o tem. Ne rabite mi verjeti, samo premislite in vse sklepe delajte sami. Tu nisem zato, da vas prepričujem, temveč samo zato, da vam dam misliti.
Vse to samo z namenom, da bo v končni fazi bolje vam.
Vsekakor pa v vmesnem času na Instagramu in Facebooku sledite temu, kako (nekoč rahlo debela) Špela (ki še danes veliko poje) danes z lahkoto ohranja svojo formo, pravilno posluša svoje telo in je hrano, za katero je bila ustvarjena.
Če je današnji zapis v vas prebudil željo, da vsaj preizkusite življenje na prehrani, za katero ste bili ustvarjeni, se vsekakor pridružite našemu 21 dnevnemu škrobnemu izzivu, s pridružitvijo skupini na Facebooku in prijavo prek spletnega mesta.
Da ne zamudite novih vsebin pa se vsekakor prijavite na novice in spremljajte naše objave.
Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.
Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.
Prav tako vam bo zagotovo v pomoč tudi moj YouTube kanal, kjer redno objavljam nove poučne vsebine na temo zdravega in srečnega življenja.
V stiku z mano pa lahko seveda ostanete tudi s prijavo na novice, da ne zamudite prihodnjih blogov, kjer bomo še bolj nataančno pogledali, kako boste lahko prišli do telesa in zdravja, ki si ga želite in zaslužite.
Pazite nase in na svoje bližnje in se slišimo prihodnjič!
