(Pre)hvaljeno domače in lokalno

lokalno

Ideja za ta blog se je v meni rodila po letih poslušanja sorodnikov in znancev, ki so se hvalili, kako je vse, kar pojedo domače in organsko ter eko in oh in sploh odlično. Trdili so, da je samo domača hrana lahko rešitev za bedno zdravje današnje družbe. Kljub temu, da sem vedela, da res jedo samo domačo in ekološko pridelano prehrano, bi se morala njihovo telo in zdravje ujemati z njihovo predstavo o tem, kako zdravo jedo. 

Pa se nista. 

Večina je tarnala nad preveliko telesno težo, holesterolom, težavami z želodcem, pa še kaj bi se našlo.

Mojemu sodu je dokončno izbilo dno, ko sem na Facebook strani enega od v Sloveniji popularnih prehranskih svetovalcev zasledila članek, kjer je hvalil neko kmetijo in domače pridelke iz nje. Spodbujal je, naj ljudje namesto v supermarketu kupujejo tam in naj kupujejo sezonsko hrano, ki raste v sedanjem času. 

S tem sem se seveda absolutno strinjala. 

»Čudeži« domače hrane

Domače - pa kaj?

Kar me je zmotilo, je bilo sledeče. Na sliki poleg njegovega hvalospevnega prispevka je bila opevana gospa, ki je prodajala domače dobrote s svoje kmetije, pri čemer seveda ni šlo le za zelenjavo, temveč tudi za številne mlečne in mesne izdelke ter jajca. 

Vedno predvidevam, da ljudje, ki prodajajo svojo odlično hrano, le to tudi uživajo. To je zanje konec koncev najceneje in najbolje.

Prepričana sem, da je gospa na sliki od prve do zadnje jedi uživala samo domačo, pri njih pridelano hrano. A na osnovi njenega videza globoko verjamem, da bi njeni dieti le redkokdo želel slediti. V obraz je bila zamolklo rdeče barve, obilna lica pa je zasenčilo le njeno še bolj obilno telo. Poleg avtorja članka je bil na sliki tudi sin te gospe, ki mu je trebuh prav tako silil čez hlače.

Poglejte, verjamem, da gospa goji fantastično domačo zelenjavo. In zagotovo bi jo tudi jaz kupila od nje, če bi me pot zanesla na ljubljansko tržnico. Pa vendar, ne bi morala biti ravno ta gospa in njen sin dokaz tega, kako dobro človeku dene domača in lokalna prehrana?

Če bi bila celotna »finta« v domačem in lokalnem, bi gospa morala imeti vsaj 20 kg manj, prav tako tudi njen sin. Pa jih nima. In zopet ne verjamem, da je to zato, ker je premalo telesno aktivna. Že če cel dan preživi tako, da samo pobira zelenjavo in jo prenaša v svoj kombi za tržnico, je to povsem dovolj gibanja za vitko telo.

Domač prašič je še vedno prašič

Prepričana sem, da tudi vi poznate nekoga, ki doma goji zelenjavo, zraven pa še prašiče in govedo, morda tudi kakšno ovco. Morda imam samo jaz take izkušnje, ampak kmetje, ki imajo doma po več glav živine in so z mesninami, jajci in mlečnimi izdelki bogato založeni celo leto, so po navadi »bogato obloženi« tudi sami. Še posebej se to pozna njihovim ženam.

Zavedati se morate, da je žival, ki je bila gojena na sosednji kmetiji, četudi se je več gibala in bila na svežem zraku ter jedla sebi bolj primerno hrano od kostne moke ali koruze, še vedno žival. To pomeni, da je pretežno sestavljena iz velike količine beljakovin in nasičenih maščob, ki niso podpora našemu zdravju. Hkrati je meso tudi kalorično izjemno bogato in nima nobenih vlaknin, ki bi prispevale k sitosti in uravnavanju krvnega sladkorja ter k urejeni prebavi.

Razumeti morate, da čeprav je ta prašič morda zdrav, še vedno gre za bitje, ki je bilo na meniju ljudi v procesu evolucije prej izjema kot pravilo. To pomeni, da četudi je to najbolj zdrav prašič na celem svetu, še vedno ni zdrav za vas, saj primarno ni vaša hrana.

Prašič je prašič, naj zraste pri sosedu ali na drugem koncu sveta

Upam, da razumete, da nečesa, kar ima v sebi manj slabega, na osnovi tega še vedno ne moremo proglasiti za dobro.

Ista zgodba velja za domača jajca in sir. Četudi so kokoši srečno skakljale naokoli in zobale zrna, je njihovo jajce še vedno v osnovi neoplojeno jajčece, vsebina jajca pa je kombinacija beljakovin in holesterola. Tako kalorijsko bogata zmes v jajcu je tam zato, da za 21 dni pri življenju drži piščanca, ki naj bi se iz njega izvalil. Če se ne, je kokošje jajce zgolj jajčece, ki se ni uspelo oploditi. Gre torej za kokoškin odpadek oziroma po domače menstruacijo. 

Če bi šlo za žensko, nam bi bilo verjetno vseeno, kako zdrava je in koliko se giblje. Ko bi imela menstruacijo, bi jo vljudno prosili, da si pogosto menja vložke in naj nam svojega nožničnega izcedka ne daje pod nos.

Seveda je ista zgodba tudi sir. Ne glede na to, ali se krava stiska v premajhnem hlevu, ali pa se pase na travniku, je njeno mleko še vedno hrana za njenega otroka – telička. Prav tako kot krava iz »industrijske« kmetije, je tudi domača krava ženskega spola in v mleko sprošča temu primerne ženske hormone, ki jih ne rabimo dodatno vnašati v svoje telo. 

Imamo svoje hormone, ki v naših telesih opravljajo vsak svojo vlogo. Kravje mleko je prav tako vir nasičenih maščob in laktoze (mlečnega sladkorja), ki ga večina ljudi sploh ni zmožnih prebaviti. Tisti, ki to lahko naredijo, pa se morajo pri tem soočiti še s kopico beljakovin, ki rade sprožajo alergije, ekceme in bronhitis. Mleko tudi rado zasluzi grlo in nos. Sir je, ne glede na to, iz katere kmetije prihaja, pretežno vir nasičenih maščob in beljakovin, seveda povsem brez vlaknin.

Je domače mleko (in izdelki iz mleka) manj škodljivo od industrijskega, kjer krave dobijo tudi veliko antibiotikov in se namesto s travo hranijo s koruzo?

Seveda. Ali lahko na osnovi tega, da je nekaj manj škodljivo, zaključimo, da je potem zdravo? Seveda ne. Po tej logiki bi nekomu, ki bi nas vprašal, če imamo raje zlomljeno eno roko ali obe, rekli eno. Edini smiseln odgovor pa bi seveda bil, da želimo obe roki obdržati celi.

Upam, da razumete, da nečesa, kar ima v sebi manj slabega, na osnovi tega še vedno ne moremo proglasiti za dobro. Če bi želeli ugotoviti, da je mleko dobro, bi morali navesti njegove bistvene koristne lastnosti, ki so za naše telo esencialne in jih ne moremo dobiti iz nobenega drugega vira prehrane.

Na srečo lahko vse bistvene elemente potrebne za trdno zdravje in vitko telo, ki so naravno prisotni v mleku, jajcih in mesu, pridobite iz neživalskih virov, tudi tistih, kupljenih v običajnih trgovinah.

Če kokoš skaklja po travi, to ne spremeni dejstva, da je njeno neizvaljeno jajce zgolj propadli poskus oploditve

Kupljen krompir je še vedno krompir

Tako kot smo ljudje bolj podobni eden drugemu, kot smo podobni mesojedim levom, je tudi kupljen krompir bolj podoben domačemu, kot mu je denimo podobno domače meso.

Medtem ko se cel svet ukvarja s skrbjo glede gensko spremenjenih organizmov in ko padajo v nezavest zaradi arzenika v rižu, spregledujejo slona v sobi.

Vsaj ko gre za Evropo, mora biti genska spremenjenost navedena na embalaži žit ali stročnic in drugih vrtnin. Po drugi strani, ta napis ni potreben v primeru, da kupite recimo piščanca, ki je bil hranjen z gensko spremenjeno rastlino.

Pa tudi če je rastlina gensko spremenjena, to ne spremeni dejstva, da je po hranilni sestavi še vedno bolj podobna svoji ne-gensko spremenjeni »sestri« kot kateremu koli mesu. Gensko spremenjena koruza ima še vedno vlaknine in dolge verige škroba, ki telesu dajejo energijo in prav tako ima nekaj malega nenasičenih maščob in beljakovin, ki jih telo potrebuje.

To, da je nekaj domače, ne pove nič o tem, ali je za nas zdravo

Kupljeno jabolko je še vedno jabolko

Veliko ljudi ima pomisleke tudi s prej dozorjenim sadjem in z zelenjavo, ki je zrastla na s hranili osiromašeni zemlji. Seveda tudi sama vem, da je bolj optimalno pojesti zrelo in bogato jabolko z domačega drevesa kot pa kupljeno, ki je bilo najbrž obrano prezgodaj in je dozorelo v hladilnici. Vseeno to ne spremeni dejstva, da gre še vedno za jabolko, polno vlaknin in sladkorjev, ki jih naše telo izkoristi za vse življenjske funkcije ter tudi nekaj malega beljakovin, maščob ter vitaminov in mineralov. Slednjih je morda res manj, a to je majhen problem v primerjavi s tem, s čimer se ljudje soočajo danes.

Kupljena jabolka niso kriva zato, da imajo ljudje previsoke nivoje holesterola v krvi. Gensko spremenjena koruza ni kriva za epidemijo zaprtosti, visokega krvnega pritiska in porasta debelosti. Prav tako kupljenega krompirja ne morete okriviti za visok pritisk.

Moram vam zastaviti provokativno vprašanje, nanj si lahko odgovorite sami. 

Koliko ljudi poznate, ki se borijo s prekomerno telesno težo, diabetesom, holesterolom, visokim pritiskom itd.? Koliko od teh ljudi redno uživa velike količine te »zdravstveno sporne« prehrane?

Po mojih izkušnjah ljudje, ki imajo zgornje težave, še vedo ne, kako je soja sploh videti na pogled, kaj šele, da bi jo redno uživali.

Po drugi strani ti isti ljudje pojedo ogromno ekstra deviškega olivnega olja, krvavic, kokošjih bedrc, zrelega sira, sosedovega mleka in jajc. 

Zakaj ljudje vedno paničarimo glede stvari, ki jih skoraj ne uživamo in se ne zazremo raje v tisto, kar že počnemo? Mogoče zato, ker bi to dejanje pomenilo, da moramo spremeniti preveč. Spreminjanje pa je po navadi težje od pametovanja.

Pogovori o gensko spremenjeni hrani zastrinjajo dejanske probleme zahodne družbe

Enostaven preizkus

Vsi tisti, ki prisegate na domače, pa se kljub temu borite z odvečnimi kilogrami ter boleznimi izobilja in mislite, da je to od sladkarij ali bele moke, predlagam, da naredite kratek test. Na list papirja izpišite vse, kar se pojedli na včerajšnji dan, potem pa podčrtajte vsa živalska kalorično bogata živila z zeleno, vsa ostala bogata živila (ki vsebujejo rastlinska olja in čiste sladkorje) pa z rdečo.

Že samo ta enostaven test vam bo morda razkril isto, kot je razkril moji mami. Vneto je trdila, da živil živalskega izvora ne je veliko in da se malce redi, ker se premalo giba (čeprav je učiteljica športne vzgoje z minimalno 1-2 dodatnima uram rekreacije na dnevni ravni).

Kljub temu je popis njenega jedilnika razkril, da čeprav jih morda ne je toliko kot preostala populacija, so ta živila kljub temu precej prisotna prav v vsakem njenem obroku.

Vaša ocena prehranjevalnih navad in lastnega telesa naj bo poštena

Upam, da boste po poštenem pregledu tega, kaj jeste in po iskreni oceni lastnega zdravja in videza v ogledalu razumeli, zakaj to pišem.

Moj namen ni, se delam norca iz vas in vaše prehrane ali da smešim lokalne kmete. Kar želim, je zgolj to, da začnete kritično ocenjevati bučke, ki vam jih servirajo mediji ali osebni trenerji, ki (pre)drago prodajajo svoje storitve.

Ljudje, ki spoznajo, katera je bila prehrana, za katero so bili primarno narejeni, ne potrebujejo podrobnega celoletnega mesečnega vodenja, osebno prilagojenih jedilnikov in preračunanih kalorij.

Ko jeste hrano, za katero je bilo vaše telo ustvarjeno (ne glede na to ali je bila lokalna ali ne), bo vaš želodec znal oceniti vašo sitost po zadostni količinski in kalorični vrednosti hrane. In tudi če se boste prave hrane včasih najedli malce preveč, bo to samo pomenilo, da boste pač dlje časa siti. Prav tako bo ta hrana vaše telo očistila in nahranila, saj je bila v osnovi narejena za vas.

Četudi je bila obdelana s pesticidi, vam bo škodovala manj kot katerakoli živalska hrana.

Četudi je bilo sadje obdelano s pesticidi, vam bo škodovalo manj kot katerakoli živalska hrana.

Tudi najbolj oporečna prehrana, za katero smo bili ustvarjeni, je za nas boljša od "prvovrstnih živil", ki niso bila ustvarjena za naše uživanje

Zakon bioakumulacije

Tudi živali lahko jedo hrano, v katero je s škropivi ali pa že samo prek pitne vode zašla kakšna snov, ki je v velikih količinah lahko škodljiva. Če to snov ljudje zaužijemo prek uživanja rastlinske prehrane, se bo malo po malo akumulirala v naših maščobnih celicah in nam neposredno ne bo škodila.

Sedaj pa si zamislite, da prašič je isti krompir in buče, ki ga je zalivala ista voda oziroma deževnica kot tistega, ki ste ga jedli vi. Preden se bo prašič zredil dovolj za zakol, bo pojedel ogromno tega krompirja in buč, kar pomeni, da se bo v njegovih tkivih (ker poje 2x ali več hrane kot človek) bioakumuliralo ogromno te škodljive snovi.

Ko boste kupili klobase ali kose tega prašiča, boste z enim samim zrezkom in enim samim obrokom lahko zaužili več 100-kratnik snovi, kot bi jo zaužili, če bi namesto tega neposredno jedli krompir.

To pomeni, da je verjetnost zastrupitve veliko manjša, če jeste samo v trgovini kupljeno zelenjavo, namesto, da si vsak dan privoščite kak kos mesa ali mlečni izdelek.

Poleg tega vaš želodec, ko gre za energijsko vrednost hrane, ne ve točno, kateri sir je domač in kateri kupljen. Zazna pa, da ste vanj vnesli skupek močno koncentriranih maščob in kalorij. Še prehitro se lahko v svoji kalkulaciji zmoti, vi pa se nenačrtno sistematično prenajedate, redite in si tako prijeste kopico težav.

Sporočilo za domov

Moj cilj ni promocija supermarketov. 

Dobro se zavedam, da bi bilo za planet najbolje, da bi uživali lokalno pridelano sadje in zelenjavo, ki sta zrastla na bogati zemlji in so jih kmetje obrali v zrelem stanju. S tem bi vsekakor zmanjšali količino plastične embalaže in transportno onesnaženje zaradi izvoza in uvoza hrane ter krepili domače gospodarstvo

Po drugi strani pa sem vas s tem člankom želela opozoriti na problematiko, ki v slovenskem prostoru ni dovolj slišana. Poudarjanje domačnosti in slovenskosti trgovcem, ki ponujajo različne izdelke, prinaša zaslužke in je usklajeno s sporočili medijev.

Česar vam ti isti trgovci in mediji ne povejo, je koliko krompirja in buč zaužijejo domači prašiči in koliko ti prašiči kakajo, ter koliko vode popijejo in koliko vode se porabi za njihovo vzdrževanje. In seveda, to da je žival vzgojena v Sloveniji, vam ne zagotavlja niti tega, da je zrastla v dobrih življenjskih pogojih. Tudi pri nas imamo hleve, kjer se živali drenjajo in kjer se jim daje antibiotike in se jih zlorablja. Tudi v Sloveniji imamo kruto vzrejo krav, ovc, kokoši, prašičev… 

Medtem ko s prstom kažemo na ljudi, ki v plastični vrečki iz trgovine v svoje blokovsko stanovanje prinašajo krompir in korenje, pomedimo najprej pred svojim pragom in primerjajmo količino umazanije in vpliva na okolje.

Življenjski tok neekološkega korenja in domačega prašička

Zadnje, kar je pomembno, da razumete, je tudi to, da nobena mrtva žival, ki se jo bo pridelalo v meso, v resnici ne more biti oklicana za ekološko.

Če od prijatelja kmeta kupimo nekaj svinjskih klobas in kosov prašičjega mesa, se je pred tem mesom zgodilo sledeče: Prašiča je bilo treba zrediti, kar pomeni, da je bilo zanj treba celo leto gojiti številen krompir in buče ter vrt temu primerno tudi zalivati in obdelovati. 

Če od prijatelja kmeta kupimo nekaj svinjskih klobas in kosov prašičjega mesa, se je pred tem z mesom zgodilo sledeče: Prašiča je bilo treba zrediti, kar pomeni, da je bilo za njega treba celo leto gojiti številen krompir in buče ter vrt temu primerno tudi zalivati in obdelovati. 

Učinek gojenja živali sega daleč prek njihovih kletk

Prav tako je prašič zasedal določen prostor in njegov kos njive tudi. V toku svojega življenja je vsak dan veliko lulal in kakal in njegove izločke je kmet moral spraviti v cisterno za gnojnico. Slednja je bila morda odgovorna za tisti incident, ko vaš celoten kraj ni mogel piti vode, ker je gnojnica pronicala v podtalnico. 

Po obdobju rejenja je bil odpeljan v klavnico, kjer so njegovo življenje končali, ga odrli in mu ostranili drobovje ter ga potem razkosali in njegove kose zapakirali v plastične vrečke. Prijatelj vam je potem to meso prodal, vi pa ste bili ponosni na to, da podpirate lokalno kmetijstvo.

Korenje je bilo po drugi strani posajeno, morda škropljeno, ko pa je zrastlo so ga oprali, zapakirali in poslali na police trgovin, kjer ste ga vi kupili. V času dobre polovice leta, ki ga je kmet potreboval da je s 3 do 4 kg krompirja na dan zredil enega samega prašiča, bi ista količina krme tistega pol leta lahko nahranila 2 do 3 ljudi. Prašič, ki je bil vzgojen samo za zakol, je v tem času popil približno 4 litre vode na dan, kar je dvakrat več kot človek, na koncu pa so ga morali po kosih dati v vrečko, prav tako kot korenje.

Mogoče sem kakšno stvar slabo izračunala (matematika ni moj najljubši hobi), ampak želela sem samo pokazati, kaj stoji za vašim zrezkom (trpljenja in agonije živali, ki celo življenje živi v ujetništvu, da se jo potem lahko zakolje, tu nisem niti omenila), preden boste s prstom kazali na osebo, ki je kupila korenje v vrečki

Najboljša rešitev za vse

Obstaja rešitev, ki reši veliko problemov onesnaževanja in okoljske degradacije skoraj na en mah. Tudi tisti, ki imate nizke prihodke, si lahko privoščite lokalno zelenjavo iz tržnice, če bo ta začela predstavljati glavnino vaše prehrane. Krompir, riž in škrobna živila so energijsko bogata in poceni živila, ki jih boste popestrili z nekaj sezonske zelenjave in sadja.

 

Z uživanjem poceni in hranljive hrane lahko za planet in živali naredimo ogromno

Snovi, ki jih je živo bitje pojedlo, pa jih ne more izločiti, se nalagajo v njegovih maščobnih celicah

Sama za hrano v trgovini ne zapravim več kot 80€ v enem mesecu in verjamem, da bi bila zgodba na tržnici podobna. Trenutno se na tržnico še ne bom podala, saj imam to srečo, da bova v naslednje pol leta z mamo sadili lastno zelenjavo, zato se bodo moji nakupi še dodatno skrčili.

Tudi sama še vedno kupim kakšen izdelek v embalaži, vendar pa poskusim, kadar je to mogoče, vzeti večje pakiranje in svoje vrečke v trgovino vedno prinesem s seboj.

Proti onesnaževanju lahko veliko naredimo s tem, da se začnemo zavedati, za katero hrano smo bili narejeni, in v trgovini tako hrano kupujemo, ter trgovce opozarjamo na odvečno embalažo ali pa jim jo protestno pustimo v trgovini. S tem, kakšno hrano kupujemo, določamo, kakšno hrano bodo trgovci ponujali. 

Seveda sem za to, da izberemo lokalno prehrano, ki podpira naše kmete, ampak pri tem lahko podpremo tudi nenasilje in prihranimo denar.

Če bomo kupovali prehrano, za katero smo bili narejeni, bomo siti, porabili bomo manj denarja, nahranili večji delež prebivalstva in ne bomo podpirali sistematičnega nasilja nad živalmi in toliko onesnaževanja ter degradacije okolja, hkrati pa ostali vitki in zdravi.

Si lahko sploh še želimo česa več?

Če vas je prispevek nagnil k temu, da bi želeli preizkusiti, kako je videti uživanje lokalne ali nelokalne človeške prehrane z vrhunskimi rezultati, se vsekakor prijavite na 21 dnevni škrobnati izziv. To lahko storite s sporočilom na spletni strani in pridružitvijo podporni skupini na Facebooku. Prav tako lahko prek Facebooka in Instagrama ter YouTuba sledite temu, kako okusna in pestra je lahko planetu in živalim prijazna hrana ter kakšnega videza in počutja se lahko nadejate, če jo preizkusite.

Razen odvečnih kilogramov kaj dosti nimate izgubiti!

Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.

Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.

V stiku z mano pa lahko seveda ostanete tudi s prijavo na novice, da ne zamudite prihodnjih blogov, kjer bomo še bolj nataančno pogledali, kako boste lahko prišli do telesa in zdravja, ki si ga želite in zaslužite.

Odločitev je vaša, srečo si kujete sami!