Jej vsega po malo in bodi zmeren – lažje reči kot izvesti
V zadnjih letih se je s strani vitkih »vsejedcev«, ki želijo svetovati ljudem pri hujšanju, razpasel stavek: »Najbolj zdravo je jesti vsega po malem.«
Prav tako ta stavek vneto ponavljajo starejši ljudje. Ta generacija se je rodila in odrastla v dobi med svetovnimi vojnami. Takrat je bilo malo ljudi tako »bogatih«, da bi si lahko delikatesno hrano privoščili vsak dan. Novodobnih živil seveda ni bilo, pa tudi živalska hrana ni bila kar samoumevno dnevno na meniju.
Večinoma je bilo tako, so žival klali 1x na leto in jo celo leto po malem jedl, če niso imeli večje kmetije. Žival si je morala razdeliti cela, včasih tudi 8 do 10-članska družina. Nutelle seveda niso poznali.
Ker ta družina seveda ni mogla preživeti zgolj od te živali, so glavni vir kalorij pridobivali iz najbolj poceni in kaloričnih doma pridelanih živil: krompirja, žitaric in buč. Ko je bila sezona sadja in zelenjave so zraven pojedli še to. Če so imeli to možnost, so zraven pili še mleko in nekajkrat na leto pojedli jajce, to pa je bilo tudi vse.
Nasveti, ki ne delujejo, so več kot le ničvredni
Svet naših staršev je izginil že davno tega
Pomembno je razumeti, da je glavnina njihovih kalorij prišla iz škrobnih živil ter sadja in zelenjave, ostalo pa so bili bolj priboljški in dodatki.
Prgišče orehov, eno pomarančo ali celo čokolado so otroci dobili za Miklavža ali za božič oz. dedka mraza in so se večinoma potrudili, da so te sladkosti trajale kar se da dolgo.
Še moja mami mi je zaupala, da je čokolado, ko jo je prvič dobila, razdelila na čisto majhne koščke. Po tistem je vsak dan pojedla samo en košček, pa še to ne na mah. Dala ga je v usta in ga z jezikom premikala po ustni votlini, da se je sladkasta in mastna omama čokolade počasi zlivala po njenem jeziku. Čokolada je bil zanjo mali košček raja.
Podobna zgodba je bilo jajce. Vsak otrok iz družine moje babice, ki je bila rojena med 2. svetovno vojno, ga je dobil le enkrat letno, pa še to zgolj enega. Babica je za svoj rojstni dan tisto jajce z užitkom pojedla, ostali otroci pa so lahko le cedili sline in jo tiho opazovali, dokler niso dočakali svojega praznika.
Svet naših staršev ne obstaja več. Danes se moramo znajti drugače
Sem omenila, da nobeden od otrok (takrat) ni imel težav s prekomerno težo? Tudi moja mama v zgodnjem otroštvu ni pojedla ogromno takšne prehrane, se je pa situacija korenito spremenila po letu 1980. Sladoled, ki prej praktično ni obstajal, sta si lahko mamini mlajši sestri na morju privoščili vsak dan!
Po teh letih se je situacija z bogato prehrano le še stopnjevala, mamini sorojenci in vrstniki pa so to počasi in postopoma občutili tudi na lastni koži. Z nabiranjem odvečnih kilogramov in kopičenjem modernih tegob.
Se je to zgodilo zaradi starosti ali po naključju?
Menim da ne. Večina je namreč prešla na hrano, kjer uporabljajo večjo količino olj, meso in mlečni izdelki pa so na mizi vsak dan in zavzemajo večje dele krožnika kot v preteklosti.
Novi časi – nova pravila?
Razumem, da se pravilo zmernosti in zlato pravilo sredine lahko zelo dobro aplicirata na drugih področjih življenja.
Žal je tako, da so razmerja hrane, ki nam je danes na voljo, povsem drugačna od naravnih. Zaradi tega dejstva je rek, jesti vsega po malo bolj nasvet, kako se zrediti in zboleti, ne pa kako shujšati.
Pravzaprav je v današnjem obdobju rek vsega po malo podoben temu, kot da bi rekli agresivnemu moškemu, ki pretepa svojo ženo, da je to čisto sprejemljivo, če je pri tem zmeren in jo pretepa vsak dan, ampak po malo?!
Preden se vsi vzdignete v zrak in me s komentarji želite zadaviti, naj zadnji stavek malce razložim.
Kot smo povedali že v prejšnjih blogih, je bila visoko kalorična hrana, za katero človeško telo primarno ni bilo narejeno, včasih bolj izjema kot pravilo. Razen tega pa je bila v tistih časih najbolj koncentrirana oblika kalorij meso. Danes pa se soočamo s prehrano, ki je še enkrat bolj kalorična od mesa.
Čips, čokolada - živila, še bolj kalorična in vabljiva od mesa
Tako denimo pri praktično vsaki jedi uporabljamo olja, ki so najbolj koncentrirane oblike kalorij in pijemo sladke pijače ter z njimi vase vnašamo sladkorje brez grizenja in vlaknin. Prav tako na žlico jemo Nutello, pečemo sladice s smetano in ogromno jajci, čemur dodajamo sladkor. Otrokom kupujemo čips in sladoled, odrasli pa se ob vikendih (nekateri pa tudi med tednom) pogostimo s kozarcem ali steklenico vina ali piva.
Če to pomeni vsega po malo, je to zame enako temu, kot če mož vsak dan po malo tepe ženo. Za današnja živila je prava mera samo nič oz. skoraj nič in nič več. Če ne toleriramo tepeža, ne bi smeli tolerirati niti antihrane.
Za nekatera današnja živila je prava mera samo nič
Koliko dejansko pomeni »malo«?
Prosila bi, da mi nekdo od tistih, ki se širokousti z rekom, naj jemo vsega po malo, zaupa, kaj konkretno to zanj pomeni. Prepričana sem, da bom od 100 različnih ljudi dobila 200 različnih odgovorov.
Ali to pomeni, naj vsak dan pojem malo čipsa, malo Nutelle, malo sadja, malo zelenjave, malo mesa, malo jajc, malo sira, malo masla, malo piškotov, malo vode, malo Kokakole, malo kruha in malo piva in vina?
Poskusite iti v trgovino, in iz nje vzemite vsako stvar, ki se izdaja za hrano po en kos. Prepričana sem, da boste po tednu hranjenja s to hrano dobro premislili, če boste še kdaj rekli, kako dobro je jesti vsega po malo.
Včasih smo hrano pobirali na vrtu, danes jo naberemo na policah
Zavedati se morate, da je v trgovini le majhen odstotek tistega, kar je zrastlo na drevesu ali v zemlji. Le malo tistega, kar je Mati narava ustvarila, da bi s tem nahranila naša telesa in možgane.
Po drugi strani imate v trgovini oblico kosov živalskih trupel – veliko več, kot bi jih zmogli najti v divjini in bi jih med drugim uspeli tudi onesposobiti, zaklati, odreti, jim očistiti drobovje, jih pripraviti, ter na koncu pojesti.
Za vas so na policah prikladno pripravljene kokošje noge (bedra), prašičkove ritnice, filtrirni organi različnih živali (jetrca), prašičkov prsni koš, teličkova primarna hrana (mleko), kokošja menstruacija (jajca), in izdelki, ki smo jih ljudje naredili iz njih. Salame in hrenovke (ne vem točno, kaj vse je v njih zmleto), krvavice (v živalskem črevesju stlačena kuhani riž in živalska kri), čista maščoba iz prašičkovih tkiv (svinjska mast), fermentirana ali skisana teličkova ali kozličkova hrana (sir, skuta, sirotka, maslo, sladoled ipd.) so nam vsak dan na dosegu roke.
Prav tako so nam še kako na voljo človeške laboratorijske mešanice koncentriranih rastlinskih olj z ekstrakti kakavovih zrn ter dodatkom trsnega ali katerega drugega sladkorja (čokolada). Na policah pa najdemo tudi zgoščeno in stisnjeno sadje (sokovi), krompir utopljen v olju (čips), pa še kaj bi se našlo.
Mesnine in mlečni izdelki so nam na voljo, zapakirani tako in drugače
Največja kršiteljica vsega po malo
Ko sem se nekoč z zavedanjem podala v živilsko trgovino, sem ugotovila, da se dejansko pri svojem nakupovanju zadržim na zgolj 10 % trgovine in potem takem popolnoma kršim pravilo vsega po malo.
Za začetek se gladko sprehodim mimo začetnih polic, ki se bohotijo pod različnimi čokoladami, piškoti in mastnimi slanimi prigrizki. Nekajkrat letno si na koncu teh polic le privoščim kakšno vrečko oreščkov, če ima kdo rojstni dan in se bom zanj potrudila speči kaj malo bolj »pregrešnega«.
Najprej se založim s pripadniki police s suhimi škrobnimi živili (žitne kaše, stročnice, občasno polnozrnata moka in testenine), potem se sprehodim in dlje zadržim ob otočku s svežo zelenjavo in sadjem. Tam si vzamem poceni sadje in zelenjavo, ki raste v tem letnem času. Na kraj pameti mi ne pade, da bi sredi poletja preplačala ohrovt, ali da bi sredi zime kupovala bučke brez okusa ali pa vodene jagode.
Na oddelku s hladilniki me skoraj ne boste videli, tam si le enkrat ali dvakrat na mesec kupim tofu ali sojin jogurt (fermentirana izdelka iz sojinih zrn), vzamem pa tudi kakšno konzervo stročnic v slani vodi, za primere, ko jih pozabim namočiti in skuhati.
Včasih se splača biti ekstremist
Če bi nekdo opazoval moje vedenje, bi lahko rekel, da povsem kršim pravilo vsega po malo. Po drugi strani, pa očitno delam nekaj prav.
Ko gledam vsebine vozičkov ljudi, ki se tega pravila zvesto držijo, nato pa pogledam njihove lastnike, nikakor ne bi menjala svojih navad za njihove. Večina ljudi, ki imajo na traku pred sabo vsega po malo, ima utrujene obraze in zamaščene trebuhe. Proti blagajni se velikokrat pomikajo leno in brezvoljno.
»Ekstremiste« kakršna sem sama hitro opazim, saj so redki. Velikokrat veselo čebljajo, urno korakajo in svoje vitko telo držijo pokončno in pozitivno. Nisem še videla osebe, ki bi imela na traku živila, podobna mojim, njen videz pa bi bil diametralno nasproten mojemu.
Očitno se ekstremizem in izbiranje velike količine dobrega ter popolna ali vsaj skorajšnja eliminacija tistega, kar ni naša hrana, bolj izplačata kot strategija vsega po malem.
Zato se nameravam tega držati še naprej in svojo strategijo vsekakor priporočati tistim, ki na blagajni ne želijo biti več žalostna brezoblična bitja brez življenja in optimizma v sebi.
Ko se spremenijo razmere…
Bi svoje prehranjevalne navade lahko obdržali brez hladilnika?
Za vas imam hipotetično vprašanje.
Če bi se v svetu zgodilo nekaj »strašnega« in bi ostali brez trgovin in elektrike (hladilnikov, mikrovalovk, štedilnikov), ter bi bili, kar se tiče hrane, prepuščeni samemu sebi, bi vaše prehranjevanje zlahka ostalo isto?
Kar se tiče mene, bi morala edino več pomagati materi pri delu na vrtu, hkrati pa bi se žal morala odpovedati bananam in tistim občasnim sojinim izdelkom (ki pa bi jih lahko izdelala tudi sama). Vse ostalo bi zame ostalo približno isto.
Spomladi bi na vrtu zasejala vrtnine, ki v naši geografski širini najbolje uspevajo, ter pobrala tiste, ki so na vrtu še zrastle.
Poleti bi poleg krompirja, domačega kruha ali žitnih kaš uživala jagode iz domačega vrta, borovnice iz gozda in bučke ter ostalo sezonsko zelenjavo in sadje. Hrano bi kuhala v loncu na odprtem ognju ali pa bi krompir preprosto zatlačila v žerjavico, veliko bi pojedla kar surove.
Jeseni, oziroma že na koncu poletja bi pridelke pobrala in primerno shranila. Škrobna živila, ki bi v kleti ostala užitna celo leto, bi pri kuhi zabelila s sveže nabranimi gobami iz gozda in lastnimi posušenimi zelišči. Sadje bi shranila v ozimnico (jabolka in hruške), tistega bolj kvarljivega pa bi posušila (fige, marelice, slive).
Zimo bi preživela ob uživanju krompirja, zelja in kuhanih stročnic, spomladi pa bi celoten postopek ponovila.
Prepričana sem, da s preživetjem ne bi imela prevelikih problemov. Seveda z malce mamine pomoči. Do zdaj nisem kaj prida vrtnarila, temveč sem bolj jedla.
Kaj pa vi?
jesti človeško hrano je danes videno kot ekstremizem
Z vrtom je sorazmeroma lahko preživeti
… se spremenijo merila
Če ste vajeni jesti meso, jajca in mleko, bi morali v naravi najprej najti živali, ki bi pristale na to, da jim prerežete vrat, nato bi jih seveda morali še oskubiti, odstraniti kosti itd.
Če bi nekdo želel mleko, bi moral ujeti neko kravo, najti bika, ki bi jo osemenil in počakati nekaj mesecev, da krava skoti. Nato bi s silo morali odstraniti teleta, samo zato, da bi dobili malo njegove hrane. Ves ta čas pa bi morali skrbeti, da bi krava imela dovolj hrane in najbrž bi se tisti, ki nimate veliko zemlje, temu morali hitro odpovedati.
Verjamem, da bi bil marsikdo, preden bi uspel narediti celoten ta postopek, že pošteno lačen.
Verjetno bi mu bolj kot to, da čisti fekalije iz živali, ki se je od strahu pred smrtjo pokakala, zadišal krompir iz žerjavice ali jabolko iz drevesa ali pa morda pečena koruza.
Vsekakor upam, da do kakšne takšne katastrofe ne bo prišlo.
Želela sem vam samo pokazati, da so naša merila (jesti vsega po malo) nastavljena na svet izpred 30 in več let. Ta svet ne obstaja več.
Odkar smo se v naši deželi osamosvojili in je tu zavladal kapitalizem, z njim pa množična poraba fosilnih goriv, množično gojenje živali za meso, mleko in jajca, se je skoraj nič prelevilo v veliko vsak dan.
Kar pomislite malo, kaj imate na krožniku vsak dan. Ali sploh mine kakšen obrok, da ne bi imeli na krožniku nečesa, kar je nekoč bila žival, nekaj kar je iz nje prišlo ali pa nekaj, kar je predelal in z oljem »oplemenitil« človek?
Obvladati žival, ki se bori za življenje, ni isto, kot iz zemlje izkopati krompir
Osebna zgodba v poduk
Še z mojo mami, ki se je zaklinjala, da poje zelo malo te prehrane (in jo v primerjavi z drugimi ljudmi dejansko res), sva ugotovili, da to ni čisto res. Da boste videli, kako je to videti v praksi, vam bom mamino bogato ali antihrano prikazala z odebelitvijo.
Zjutraj je jedla kruh z domačo marmelado, na katerega je namazala tudi maslo, med vikendom pa velikokrat eno ali dve jajci.
V šoli, kjer dela, po navadi dobi sendvič s sirom in salamo ali mlečnim/tuninim namazom ali pa kakšen mlečni gres, sirovo žemljico ipd.
Za kosilo velikokrat skuha povsem zelenjavne jedi, na primer minešto, vendar pa čebulo zanjo popeče na olivnem olju in zraven z mlekom in jajci speče palačinke. Ko ji po kosilu zapaše nekaj sladkega, si privošči košček kruha z Nutello ali pa kakšen piškot iz trgovine, velikokrat popoldan dodatno poje tudi kos ali dva sadja.
Za večerjo je zelo različno, najsi bodo to ostanki od kosila, kruh s pašteto ali sirom ali pa nekaj koščkov domače klobase. Včasih si je zvečer tudi skuhala mlečni gres ali riž.
Kar je bilo včasih ogromno, je danes malo
Kot lahko vidite, je vsak njen obrok vseboval kar nekaj kalorično zelo koncentriranih živil. Teh včasih ni bila deležna v tolikšni meri.
Ko sem ji to pokazala, je razumela, da se (čeprav zelo rahlo) okoli trebuha ne redi od tega, ker se giblje manj ali je preveč.
Moja mama je verjetno bolj aktivna kot 90 % populacije, saj je učiteljica športne vzgoje in se veliko giblje že v službi, poleg tega pa neko vrsto rekreacije opravi tudi popoldan. Aktivno dela jogo, igra badminton, teče, smuča, kolesrai planinari in vrtnari. Skratka, na kavč se zelo redko uleže pred sončnim zahodom.
Njena aktivnost je ostala ista kot v rani mladosti, hrano pa je, četudi tega sploh ni opazila, korenito spremenila.
Včasih je vsega po malo zanjo pomenilo nekaj jajc na leto, danes to pomeni 2-3 jajca na teden (nekateri ljudje jih pojedo še precej več). Včasih je lahko majhen košček mesa izbezala iz velike sklede zelenjavne obare, če je pri tem niso prehiteli brati in sestre. Danes si lahko zase privošči cel zrezek ali kokošje bedro.
Moja mama res nima večjih težav s telesno težo, saj vseeno poje veliko nizkokaloričnih in hranljivih živil, ki njeno telo ohranjajo zdravo (krompir, riž, sadje in zelenjava), pa vendar tudi ona opaža, da so se ji maščobe »prikradle« predvsem na trebuh in na roke.
To se je zgodilo prav zato, ker je upoštevala pravilo vsega po malo, ni pa upoštevala tega, da sta se svet in ponudba živil v 50 letih, odkar je na svetu, korenito spremenila.
Ste kdaj preverili, kaj v resnici jeste?
Pri hrani zmernost ne obstaja – negira jo zakon sitosti
Zadnji argument oseb, ki poudarjajo pravilo vsega po malo je zmernost. Pravijo, da če je človek zmeren, ne bo nikoli debel.
Ne vem, kaj ljudje točno mislijo, ko rečejo zmernost, ampak predvidevam, da mislijo, da se ustaviš, ko si pojedel ali popil dovolj. Kot sem omenila že v prejšnjem blogu in v blogu o konceptu tega, da bi ljudje morali za vitkost jesti manj, je koncept zmernosti zelo vprašljiv.
Če pogledamo v naravo, namreč vidimo, da smo ljudje in naši ljubljenčki edina bitja, ki se redimo. So naravni zakoni preskočili nas ter naše ljubljenčke?
Nemogoče.
Razumeti morate, da v naravi deluje več zakonov. To so zakoni sitosti in zakoni preživetja s čim manjšim vložkom energije ter zakoni nadaljevanja vrste.
Vsa bitja jedo, dokler niso sita in vsa bitja težijo k temu, da s kar najmanjšim možnim trudom pridejo do hrane, ki jim bo omogočila preživetje in parjenje.
Ko živali živijo v pogojih, kjer je zanje na voljo dovolj naravne hrane, se ne bodo redile, temveč se bodo zgolj več parile.
In tudi živali se bodo, ko jim bomo dali preveč kalorično hrano, ki je niso vajene in ki stimulira njihove možgane k prenažiranju, zredile in zbolele.
Prav tako kot mi.
Sporočilo za domov
Sodobna predstava normalnosti
V svetu, ki je vse prej kot zmeren, ne moremo biti zmerni na drugačen način, kot da postanemo ekstremni.
Na leto pobijemo na milijone živali, porabimo hektolitre mleka in olja ter vase spravimo na tone antihrane in vse to nam je v trgovini na dosegu roke, če le imamo nekaj denarja.
Tej hrani se je težko upreti, saj je za dobrega okusa in sporoča našim možganom, da jo potrebujemo za parjenje in preživetje.
Resnica je, da je ne le, ne potrebujemo, temveč nam v takšnih enormnih količinah zelo škodi.
Zaradi današnje bogate hrane se redimo in zbolevamo ter ne živimo ampak životarimo. Življenje s celo vrečo zdravil in slabim sluhom ter okornim premikanjem precej težko poimenujemo življenje, kajne?
Edini način, da smo lahko danes »zmerni« (po mojem mnenju) je, da iz svoje prehrane odstranimo vso antihrano in da, če že moramo, bogata živalska živila uživamo zgolj ob velikih praznovanjih, kot so si to privoščili včasih.
Je tisti, ki raje je krompir in jabolka kot živali, v resnici ekstremist?
Ocena ekstremizma je stvar gledišča in ne vsebine
Včasih me ljudje zmerjajo z ekstremistko in radi poudarijo, da vegani pa oni že ne bodo.
Od nikogar ne pričakujem, da je vegan.
Vas pa vsekakor želim opomniti na to, da ste ljudje.
Četudi so nekateri arheologi zaradi lastnega okusa zaslepljeni s prepričanjem, da je človek v pomembnem razvojnem obdobju jedel predvsem meso, novi dokazi in naša sedanja telesa kažejo na to, da se bridko motijo.
Arheologi po dolgih letih prihajajo do spoznanja, da je človek v preteklosti pretežno užival bolj kalorično hrano kot listje in travo ter sadje. Ampak zaradi analiziranih ostankov na zobeh najdenih primerkov različnih vrst praljudi močno dvomijo, da je bilo meso tako pomemben element menija iz preteklosti. Na številnih zobeh naših daljnih prednikov so namreč našli granule kuhanih škrobnih živil!
Od vas torej ne pričakujem, da boste vegani. Bi se pa namesto tega lahko začeli obnašati bolj kot ljudje in namesto »vsega po malo« začeli jesti samo veliko človeške prehrane.
Zanimivo je to, da smo opicam podobni precej bolj kot levom, jastrebom, kačam in hijenam. Pa vendar, ko gre za hrano, na te podobnosti in razlike gladko pozabimo.
Zakaj to počnemo?
Morda bomo to razkrili v kakšnem drugem blogu.
Do takrat pa me lahko, če vas zanima, kako je »ekstremistična« prehrana z ekstremno dobrimi rezultati videti v praksi, spremljate na Facebooku in Instagramu. Prav tako lahko z mojimi zapisi in videi ostanete v stiku s tem, da se prijavite na novice in na moj Youtube kanal.
Če se vam moja ideja o človeški prehrani ne zdi (več) preveč ekstremna za vas, pa se lahko s sporočilom na moji strani prijavite v 21 dnevni škrobni izziv in se kot aktivni udeleženec ali zgolj kot »špijun« pridružite naši zaprti Facebook skupini, kjer med sabo delimo uspehe in recepte svojega, oziroma človeškega načina prehranjevanja.
Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.
Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.
Se vidimo naslednji teden (če vas še nisem odgnala)!
