Artritis – Estera je med zdravili in prehrano izbrala hrano!

Estera, še vedno me veseli, da si dala priložnost hrani pred zdravili in da se je tvoje stanje tako korenito izboljšalo. Nam lahko zaupaš, kakšne so bile tvoje prehranske navade pred to diagnozo in kako in kdaj so se simptomi artritisa razvili pri tebi?

Najprej naj povem, da mi je moj revmatolog diagnosticiral na podlagi krvnih raziskav in klinične slike seronegativni spondiloartritis. Gre za vrsto artritisa, kjer je revmatiodni faktor negativen v krvi, za razliko od revmatoidnega artritisa.

Ubistvu je bila pot od mojega ortopeda do revmatologa in potem postavitve najverjetneje diagnoze glede na izvide in klinično sliko seronegativni spondiloartritis kar dolga. Zaradi težav s koleni (poškodba meniskusa in hrustanca), sem v začetku leta 2018 obiskala ortopeda. Sledila je artroskopija, kjer so mi po domače “očistili” sklep, pri tem pa še ugotovili, da sprednje križne vezi praktično ni – kljub temu, da nisem čutila občutka nestabilnosti sklepa (opomba – imela sem že 2 operaciji sprednje križne vezi pred tem). Po posvetovanju z ortopedom sem se odločila, da še tretjič opravim rekonstrukcijo sprednje križne vezi D kolena. Na termin sem čakala 2 meseca. En mesec pred operacijo pa so se začele dogajati čudne stvari. Obe koleni sta mi začeli nenormalno otekati, kljub temu da sem športno dejavnost, ki bi povečevala otekanje sklepov, popolnoma opustila. Naj omenim, da z L kolenom nisem imela pred tem nobenih težav!  Praktično iz nič sem imela koleni veliki kot žogi. Ortoped me je zaradi navedenega poslal na testiranje za protitelesa borelije in nato še revmatološki screening. Long story short- PCR borelije je bil negativen, revmatološki izvidi pa so kasneje kot rečeno kazali na seronegativni spondiloartritis (s prisotnostjo antigena HLA- B27). 

Revmatolog mi je zato predpisal Sulfasalazin, katerega dozo naj bi postopoma povečevala vsak teden, v četrtem tednu bi jemala 4 tablete na dan. Po drugem tednu jemanja sem se zelo slabo počutila (padec nevtrofilcev), zato sem začasno prekinila z jemanjem. Dogovorila sva se, da zaradi subjektivnega izboljšanja stanja glede otekanja sklepov (takrat sem bila na celostni rastlinski prehrani že 3 mesece), en mesec prekineva z medikamentozno terapijo, in potem vidiva, kakšno bo stanje. Skratka otekanje se je umirilo in zato sem se odločila, da ne bom jemala zdravil. Naj še omenim, da sem se v tem obdobju vseeno odločila za rekonstrukcijo sprednje križne vezi, tako da je bila rehabilitacija še toliko bolj otežena. V približno pol leta – od maja 2018, ko sem bila operirana, in do nekje decembra 2018 – se je stanje popolnoma umirilo. 

Pred tem sem jedla hrano, ki je bila po mojem prepričanju zame, kot aktivno športnico, najbolj zdrava. Za zajtrk velikokrat jajca (2-3) s svežo zelenjavo + polnozrnat kruh, vmes za malico kakšen kos sadja (ali pa niti ne), za kosilo priloga + kos mesa (npr. krompir + piščančji zrezek+ zelenjava,solata), večerja kakšne testenine z zelenjavno omako. Mesa že pred tem nisem veliko uživala (mogoče zato, ker v Pragi nisem imela dostopa do “kvalitetvega domačega” mesa), mlečnih izdelkov prav tako ne – razen sira. 

Kaj se je zgodilo, ko so ti diagnosticirali artritis? Kako si prišla do odločitve, da najprej poizkusiš svoje telo rešiti s prehrano?

Mene je zdravstveno stanje pripeljalo do tega, da praktično nisem imela izbire. Preden sem prišla s svojimi otečenimi koleni do revmatologa, je trajalo 3 mesece. V tej dobi sem bila prepuščena sama sebi. Ortoped mi ni več znal pomagati (edino kar mi je ponudil, je bila punkcija. Enkrat sem to dopustila, ker je bilo stanje nevzdržno, a sta koleni do iste mere otekli nazaj že naslednji dan!). Fizioterapevti mi prav tako niso znali pomagati (manualna, fizikalna terapija, kinezioterapija,…). Ko sem zgolj dobila informacijo preko Špele, da MOGOČE lahko kaj spremenim s prehrano, sem jo zgrabila z obema rokama. Ker sem človek preverjenih informacij, po domače ziheraš, ki izhaja iz naravoslovnih vod in mora biti vse evidence-based, sem se dobro podučila o tem. Riziko, da si naredim kakšno škodo s spremembo prehrane, je bil praktično NIČELN. So why not?

Kako je potekalo tvoje življenje po tem, ko si začela spreminjati prehrano? Si poleg konca simptomov artrtisa opazila še kakšno spremembo?

Po operaciji (maj 2018), sem se odločila, da grem na popolnoma rastlinsko prehrano brez dodanih maščob. V obdobju pred operacijo in po operaciji sem bila tako utrujena, spala sem lahko tudi po 12 ur na dan. Kakšne 3 mesece je trajalo,da sem začutila izboljšanje v razpoloženju in opazila, da se bolečine in otekline v (obeh!) kolenih ne povečujejo oz. ne pojavljajo več naključno, kot je bilo to pred tem. Kar se tiče ostalih sprememb – težko rečem, ker je bilo to obdobje tako specifično, da je bilo zame življenje brez oteklin in bolečin v kolenih prioriteta št. 1. 

Kako so na tvojo spremembo prehrane gledali zdravniki, domači? So bili navdušeni, ravnodušni, so vas kaj vprašali?

Revmatologu sem ob zadnjem obisku omenila (ko tudi več nisem jemala zdravil), da se boljše počutim in da je “edino”, kar sem spremenila, prehrana.  Nekako zadržano je dejal, da prehrana ne more v taki meri vplivati na moje stanje. Moram pa reči, da sem bila s svojim revmatologom v splošnem zelo zadovoljna, saj sem bila aktivno vključena v izbiro in način zdravljenja. Stvari mi je tudi razlagal (v angleščini in češčini :)), se trudil, da bi razumel mojo netipično sliko znakov in simptomov, posvetoval se je tudi z različnimi kolegi, tudi z mojim ortopedom. Vsak moj obisk je trajal najmanj 45 min. Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak jaz sem bila z strokovnostjo in odnosom revmatologa zelo zadovoljna. 

Kar se tiče domačih – fant me je takoj podprl, ko sem mu omenila, da od sedaj naprej pripravljam samo še rastlinsko hrano. Kar je logično, saj je moral živeti s tem kupom nesreče (kar sem poleti 2018 tudi bila 🙂 in bi naredil vse, da bi mi bilo bolje. Tudi sam je s časom, po cca enem mesecu, popolnoma opustil živalske izdelke. Moram reči, da od te dobe še bolj uživava v kuhanju in pripravljanju hrane. Družina – sestra me je seveda 100% podprla in mi pomagala do preverjenih informacij o prehrani in artritisu. Sem pač človek, ki mora sam preštudirati in preizkusiti zadeve, zelo težko komu “slepo” zaupam. Starši pa so itak želeli, da mi je bolje. Poleg tega pa 700 km stran od mene niso mogli imeti prav velikega vpliva name. Mislim, da mi je ta izolacija od družabnega okolja zelo olajšala prehod na rastlinsko prehrano, saj nisem bila ves čas pod pritiskom okolice. 

Po izobrazbi si sicer fizioterapevtka in si delala z veliko poškodovanimi ljudmi, ki so trpeli za razno raznimi oblikami bolečin. Kako je tvoje novo pridobljeno znanje o prehrani spremenilo tvoj pogled na delo v zdravstvu?

Zelo. In nekako težko določim, ali mi je to znanje otežilo ali olajšalo delo z ljudmi. Že od nekdaj  si želim gledati na človeka/pacienta kot celoto. Če človeka boli koleno, nikoli ne gledaš samo kolena (če ni očitno, da se je pred 5 min zaletel s kolenom v rob mize:)), ampak želiš dobiti celostno sliko, saj je vsak del telesa nerazdružljivo povezan s celim telesom. Menim, da je en problem današnjega zdravstva tudi v prekomerni specializaciji ter slaba komunikacija med različnimi sektorji. Vsak je do neke mere “omejen” s svojim znanjem in težko pogleda širšo sliko problema. Poleg tega smo ljudje (postali) zelo pasivni prejemniki zdravljenja v smislu :“Dajte mi to in ono (pa naj bo to zdravilo/manualno terapijo) pa grem”. Nočemo pa slišati o tem, da bi spremenili svoje življenjske navade POCENI in BREZ večjih tveganj, ki bi stanje lahko OBČUTNO izboljšalo. 

Si s svojo spremembo prehrane in rezultatom za spremembo navdušila še koga?

Mogoče. Velikokrat slišim od kolegov, prijateljev: “Joj, jaz bi tudi tako jedel, ko bi mi nekdo takole kuhal!” Res je, jaz sem bila 3 mesece doma  in sem imela čas popolnoma spremeniti svojo kuhinjo, vendar brez začetnega vložka pač ne gre. Sedaj se mi zdi kuhanje in priprava tako enostavna, da sploh ne vem več, kaj in kako sem kuhala pred tem.

Kaj meniš, da je glavni razlog, da se ljudje bolj pogosto ne odločijo za takšen, manj invaziven in bolj varen pristop k zdravljenju?

Odločnost in vpliv okolice. Moje zdravstveno stanje me je pripeljalo do tega, da praktično nisem imela izbire, saj si nisem želela, da bi morala že pri 27 letih jemati po 4 tablete na dan z možnimi hudimi stranskimi učinki, če to ni nujno potrebno?! 

Vpliv družbe. Če v bližini nimaš ljudi, ki te v tem podpirajo, boš težko naredil večjo in trajnejšo spremembo. Hrana je ena izmed tistih tem, o kateri ima skoraj vsak zelo močno mnenje, pa če je strokovnjak ali ne. Podobno kot o politiki. In če nisi zelo odločen in se ne izobražuješ sam, boš težko plaval proti toku. Spet sem imela “srečo”, da sem bila 3 mesece v nekakšnem balončku sredi Prage, kjer me ni nihče pretirano obsojal, ker pač nisem jedla mesa in pila mleka. Verjetno bi mi bilo to spremembo težje narediti v svojem rodnem kraju, v Žireh.

Tudi tvoj partner je prevzel podobno hrano kot ti. Kako pomembno se ti zdi, da sta v proces spremembe vpletena oba oz. v primeru družin tudi otroci?

Kot sem že zgoraj omenila, je vpliv okolice gromozanskega pomena. Mislim, da je v dobri zvezi normalno, da se partnerja podpirata v odločitvah, seveda s pravo (v najinem primeru vedno veliko:)) mero kritičnosti.

Vidva tudi zelo rada kuhata in ustvarjata rastlinske jedi. Nam mogoče lahko zaupaš nekaj vajinih priljubljenih jedi?

Uf. Zelo imava rada indijsko in vietnamsko hrano. Za indijsko naju je navdušil manjši veganski bistro v Pragi, sandokan Vegan Bistro, vietnamska hrana pa je lahka in sveža, saj obožujeva riževe rezance in koriander. Sama pa najraje pripravljam preproste stvari iz enega lonca – npr. domače enolončnice, Chilli sin carne, gobova juha z ajdovimi žganci,… Skratka enostavne zadeve, ki nasitijo celo družino.

Med tem obdobjem sta s partnerjem živela v Pragi in spoznala kar nekaj lokalov, kjer strežejo rastlinsko prehrano, ki je bila za tvoje stanje zdravja primerna. Nekateri so vaju zelo navdušili. Lahko poveš kateri in zakaj?

Kot rečeno: Sandokan Vegan Bistro in Pastva. Izpostavila bi ti dve, saj sta si zelo različni a hkrati obe tako dobri. V Sandokana lahko greš praktično vsak dan. Sandokan bistro je kot ena mala menza, kjer si sam “izdelaš” svoj krožnik- vedno imaš na voljo pečen krompir in riž, 2 vrsti solat, dnevno juho, potem pa je vsak dan kakšna drugačna jed z indijskim pridihom. Skratka, plačaš za celoten krožnik po lastni izbiri (ni na tehtanje, kot v klasičnih veganskih samopostrežnih restavracijah, kjer te totalno oberejo!). Pa lastnik je res faca:)

Pastva pa je restavracija a la carte, kamor pelješ svoje vsejede prijatelje in jih navdušiš.

Kot otrok si zelo rada jedla meso. Ga kdaj pogrešaš?

Ne.

Ali misliš glede na svoj osebni uspeh znanje o prehrani kako vključiti v svoje nadaljno fizioterapevtsko delo. Kako meniš, da bi se moral spremeniti zdravstveni sistem, da bi bilo vse manj ljudi s takšnimi kroničnimi boleznimi, s kakršno si se soočala sama?

Težko vprašanje. Nekako bi se moral zgoditi premik v glavah ljudi, da bolj aktivno pristopijo z lastnemu zdravju/bolezni, potem bi bilo tudi delo zdravnikov in na koncu koncev tudi nas fizioterapevtov precej drugačno. Verjetno bi bilo tudi dela občutno manj …Tukaj bi citirala znanega češkega nevrologa, Karla Lewita: “Rehabilitation is to show a patient what they can do for themselves.” Tako bi moralo izgledati naše delo v rehabilitaciji in zdravstvu nasploh.

Kje meniš, kje ljudje potrebujejo največ podpore in informacij, ko gre za hrano? Na katerem področju so najbolj šibki?

V utemeljevanju drugim, zakaj so se odločili za spremembo, ki (trenutno) odstopa od kulturnih norm. Ko bodo ljudje resnično razumeli, katera hrana je za njih boljša izbira, bodo lažje vztrajali v spremembi, ne glede na to, kaj bodo rekli ostali. 

Kaj predlagate, da naredijo drugi ljudje, ki imajo revmatoidni artritis. Kam je po vašem dobro, da se obrnejo in kje ne bodo dobili pravih odgovorov?

Obrnite se direktno na Špelo. Ona vam bo posredovala informacije in vire, kje dobiti še več informacij, da se sami prepričate, da vam prehrana lahko pomaga. Sama sem se podučila do te mere, da lahko pomagam sebi in povem, kaj je pomagalo meni, nočem pa dajati nasvetov o prehrani, saj nisem preštudirala niti ene stotine tistega, kar je preštudirala Špela. Priporočam tudi, da svojim revmatologom/osebnim zdravnikom zastavljate konkretna vprašanja glede spremembe prehrane in življenjskega sloga. Več bodo dobili takšnih vprašanj, več se bodo morali o tem izobraževati in mogoče bo to en premik v pozitivno smer …

Za konec pa ena kuharska prošnja. Imata s fantom kakšen recept, ki ga posebej obožujeta in bi ga želela deliti z našimi bralci, da jim bo prehod na drugačno prehrano lažji?

Mogoče recept za “veganski sir” , da lahko pripravite TOP pico! Ker midva delava po občutku, vam navedem samo sestavine, ki jih uporabljava midva, količinsko razmerje pa poguglajte:)

Sestavine:

cca pest indijskih oreščkov

cca ena žlica kvasnih kosmičev

cca 2 žlici tapiokine moke

cca 1 dcl vode 

strok česna

sol 

poper

kurkuma (za noro rumeno barvo)

Posotopek: indijske oreščke namočite v topli vodi (nama se zmeraj mudi, tako da ni časa za daljše namakanje), dodajte vse sestavine in zmiksajte z blenderjem/mešalnikom. Prelijte preko pice direktno ali pa pred tem dobljeno maso pokuhajte na zmernem ognju, da se vam zgosti in s tem dobi teksturo mocarele ter nato nanesite na pico ali čez lazanjo ali kjerkoli preprosto hočete.

Bon apetit 🙂