5 najbolj škodljivih nasvetov za hujšanje in dobro zdravje
Še koga razkuri, ko mu 40 letni sorodnik, ki v mladosti nikoli ni imel in ni reševal problemov s težo in zdravjem, deli svoje “preverjene” nasvete za hujšanje?
»Ja punca, malo manj bo treba jest, pa malo več se gibat!« je nekakšna družbena mantra, ki jo vsi ponavljajo, pa nekako ne pomaga ravno tistim, ki bi si tega najbolj želeli.
Kljub temu, da sem sčasoma našla pomanjkljivosti v nasvetih svojih prvotnih svetovalcev, sem ugotovila nekaj zelo pomembnega:
Nasveti, ki nam jih dajejo dobronamerni svojci in prijatelji, ki v resnici nimajo pojma, kaj njih dela vitke in vas zaobljene, so dejansko lahko neverjetno škodljivi.
Prepričana sem, da je zaradi njih marsikdo razvil motnje prehranjevanja, depresijo, ali pa se je na splošno počutil nesposobnega.
Kaj je narobe z mano, da ne znam jesti manj?
Če se redite, to ni od tega, ker jeste preveč
Ne skrbite, če radi jeste. Če se zaradi svojega načina življenja redite, ni z vami popolnoma nič narobe.
Gre samo za to, da ne poznate nekaterih zakonitosti hrane in presnove, vaše telo pa je samo odraz tega, da ste ga nekje polomili.
Težava je v tem, da so nasveti, ki vam jih ljudje dajo, ravno nasprotje tistega, kar bi dejansko morali početi. Zaradi tega so vaši uspehi v borbi s tehtnico, če poslušate njih, bolj borni ali pa preveč začasni.
Če želite enkrat za vselej zabrusiti svojcem, ki s temi nasveti sicer vam želijo dobro, da naj se lepo speljejo, vam vsekakor priporočam, da današnji zapis preberete prav do konca.
Po letih eksperimentiranja in spreminjanja svojega telesa iz bolehnega in šibkega v močnejšega, vitkejšega in bolj zdravega ter po letih dela z drugimi ljudmi, sem iz ljudskih izročil izluščila 5 najbolj škodljivih nasvetov, ki vam jih dajejo ljudje, ki samo živijo, kakor so bili naučeni.
Ti nasveti bodisi pridejo od ljudi, ki imajo a: presnovo, ki jim omogoča, da ostajajo vitki in zdravi kljub temu, da delajo veliko napačnih stvari (teh je sicer precej malo).
Opcija b pa je, da delajo, oziroma so v preteklosti počeli dovolj pravih stvari, da so ohranili zadovoljivo zdravje. Žal to ne pomeni, da vedo, katera je glavna sestavina njihovega uspeha, saj so do nje prišli po nezavedni poti.
Sama sem hujšanje in zdravje enostavno morala doseči s poglobljenim študijem in razumevanjem. Vedno sem vedela, da piškoti niso zdravi zame, prav tako Nutella, kar pa me ni odvrnilo od tega, da ne bi v mladosti zlahka zmazala velikih količin obojih.
Postopoma in z zbiranjem drobcev informacij sem prišla do tako enostavnih navodil za zdravo in vitko življenje, da se še vedno smejem, kako sem bila lahko tako dolgo slepa in zmedena.
Četudi nisem poslušala nasvetov, ki jih bom obrazložila danes in v prihodnjih tednih, so name vplivali tako, da sem verjela vanje, kadar nisem imela zadostnih informacij in odgovorov na vse težave, ki jih imajo ljudje, ki se odločijo shujšati ali postati bolj zdravi (utrujenost, prenajedanje, želja po sladkem, zaprtost, napihnjenost ipd.).
Vsak od teh nadvse škodljivih nasvetov si zasluži samostojno obravnavo, zato jih bom v naslednjih 4 tednih posamezno opisala in navedla argumente, ki govorijo proti njim. Da boste podučeni o vseh, se seveda prijavite na novice in spremljajte moje objave na Facebooku in Instagramu.
Tu je torej pet najslabših nasvetov, ki vam jih ljudje namenijo, ko potarnate, da ste se zredili, pa ne veste kje in kako začeti pot v drugo smer:
- Manj žri, več se gibaj
- Najbolje je jesti vsega po malem in poslušati svoje telo, kaj ti paše, vsi smo drugačni
- Ko gre za hujšanje in zdravje, je vse v glavi
- Zmanjšajte stres in imejte se radi, takšni kot ste, pa bo to dobro vplivalo na hujšanje
- Čimveč jej domače hrane
Ne redimo se od količine temveč od prevelike koncentracije energije v hrani
Manj žri, več se gibaj
Ko vidim ta nasvet resnično dobim alergično reakcijo. Prepričana sem, da je ta stavek kriv za vsaj polovico anoreksičnih in bulimičnih motenj pri mladih dekletih in fantih.
Stavek nekako namiguje, da v svoje telo dnevno zbašete več hrane, kot bi jo dejansko smeli.
Veliko ljudi je dejansko prepričanih, da to drži. Ko sem očeta nekaj dni nazaj vprašala, čemu pripisuje glavni vzrok za mojo izgubo telesne teže (včasih sem bila precej bolj zaobljena kot danes), je najprej rekel, da ne ve. Potem sem ga vprašala, če meni, da je to zato, ker pojem manj. Rekel je, da ja.
Velikokrat ljudje, ki ne živijo z mano, vprašajo, če sploh kaj jem, ker sem tako vitka. Mimogrede, 40 let nazaj, ko so bile skoraj vse ženske vitke in brez celulita, bi bila moja postava nekaj povsem normalnega. Danes pa smo tisti, ki imamo približno normalno telo prej izjeme kot pravilo.
Mama k sreči pogosto na lastne oči vidi, da v enem obroku najbrž pojem 2x več hrane kot ona, zato se k sreči ne rabim ubadati s tem, da bi moja ožja družina skrbela, da se načrtno podhranjujem.
Ne skrbite, prav tako ne bruham.
Sem Gorenjka in učili so me, da se hrane ne meče stran, tako da mi nikakor ne diši, da bi svojo napol prebavljeno hrano izločala skozi napačno luknjo.
Telo je kot peč – nekatera »drva« porabi počasneje in težje kot druga
Ugotovila sem, da pri lahkotnem ohranjanju vitkosti in zdravja ne gre za to, koliko pojemo, temveč predvsem, kaj pojemo.
Naučiti sem se morala, da lahko peč (telo in želodec) obremenimo za dolgo časa že z malo drvmi ali snovmi, ki zlepa ne zgorijo (presežek maščobnih in beljakovinskih živil).
Po drugi strani jih lahko do vrha napolnimo z gorivom, ki nas bo grelo nekaj ur in hitro napolnilo peč, vendar bo iz nje tudi hitro izginilo (prebava in presnova rastlinskih živil bogatih z ogljikovimi hidrati).
Drugi tip drv v peči ne bo ostal dolgo, četudi jo boste do vrha napolnili večkrat na dan.
Na ta na način se boste izognili temu, da bi morali ostanke iz nje odstranjevati z ekstremnimi ukrepi (liposukcija maščob ali klistir za odvajanje, zelo obsežna telesna aktivnost) in vam ostanki tudi ne bodo povzročali težav (prekomerna telesna teža, diabetes, holesterol ipd.).
Medtem ko si v peč želimo metati drva, ki dolgo sproščajo energijo in imajo v sebi veliko kalorij, da ne rabimo na ogenj metati drv vsake 4 ure, je telo vseeno malce drugačna »mašina«.
Če bomo vanj metali veliko tistega, kar slabo izgoreva, bo tovrstno gorivo ostajalo v nas v obliki maščobe, ali pa ga bo moralo telo pospešeno izločati skozi številne filtrirne organe (jetra, ledvica, črevesje ipd.). Če bo teh »težkih« snovi preveč za te organe, lahko pričakujete veliko stranskih učinkov (zaprtost, ledvični in žolčni kamni, hemeroidi, polipi v črevesju ipd.)
Moramo res jesti manj in se gibati več?
Ker sem na vprašanje o majhnem pomenu vadbe za vitkost in zdravje podrobno že odgovorila, pojdimo kar k tezi, da bi morali tisti, ki želijo shujšati preprosto pojesti manj hrane.
Prostornina vsakega želodca je približno 2,5 litra. Če povzamem besede psihologa Dr. Douga Lisle-ja, ki je pomagal že mnogo ljudem na poti do trajne vitkosti, imamo v želodcu poleg tega tudi zelo občutljive »senzorje« za kalorije, razteg in dejansko energijsko »vrednost« hrane.
Želodec naj bi zato našim možganom javljal, kdaj smo dovolj pojedli. Prenehali naj bi torej jesti, ko imamo v želodcu kalorijsko, seveda pa tudi količinsko in težnostno dovolj hrane.
Kalorijska potreba ljudi po hrani precej variira glede na stopnjo telesne aktivnosti in porabo, ki jo ima posamezna oseba. Preden se ustrašite, da vas bom obremenjevala s kalorijami, naj vas potolažim, da tega zagotovo ne bom počela.
Ko jemo hrano, za katero smo bili evolucijsko razviti, je naš želodec in dejansko celoten prebavni trakt nastavljen tako, da ve, kdaj je dovolj. Če jemo hrano, za katero smo ustvarjeni, v svoje želodec le stežka v enem samem obroku spravimo več kot 500 kalorij. Prava hrana nas zaradi velike vsebnosti vlaknin in vode tudi za dlje časa nasiti in nam drži apetit na normalni ravni.
Proces ocenjevanja kalorij se začne že z očmi. Vonj živil in barve nas vlečejo k njim. Ko na vrtu zagledamo rdeče jagode ali zavohamo vonj po sveže pečenem krompirju ali kostanju se v nas nekaj zgane, v ustih se začne nabirati slina. Vsi poznate ta občutek.
Prav tako poznate občutek sitosti, ko pojeste jabolko in kos kruha ali pa zajeten krožnik zelenjavne mineštre. Ko imate dovolj, enostavno nehate jesti.
Narava je vrhunsko poskrbela, da vaš želodec oceni kalorično vrednost naravne hrane. Ko je te hrane dovolj, možganom pošlje signal, da dodatno hranjenje ni več potrebno.
Jejmo do sitega
Biološko smo torej nagnjeni k temu, da jemo do sitega. Ste v naravi že kdaj videli živali, ki bi se redile od tega, da jedo, kolikor si poželijo? Jaz debele srne še nisem videla.
Sem pa videla veliko zamaščenih ljudi.
Skozi samostojno raziskovanje relevantne literature in opazovanje človeškega vedenja sem se v zadnjih 7 letih precej naučila o človeški vrsti in o tem, kako se obnašamo, ko je v igri hrana.
V čem je težava?
Je moj želodec prevelik za to, da bi ostal zdrav?
Eno od spoznanj, do katerega sem prišla po tistem, ko sem po nekem srečnem naključju naletela na izvrstnega praktičnega psihologa Dr. Douga Lisle-ja, je bilo to, da receptorji za ocenjevanje kalorične vrednosti živil lahko odpovejo, ko uživamo napačno hrano.
Težave se začnejo, ko v svoje telo vnašamo hrano, ki je kalorično bolj koncentrirana od tiste, za katero smo bili narejeni. Kalorično bolj koncentrirana so živila brez vlaknin in velikim deležem maščob (večinoma je to vsa živalska prehrana in novodobna človeško ustvarjena hrana – npr. čokolada). Pri večini ljudi v primeru kalorično visoko koncentrirane hrane senzorji za ocenjevanje kalorične vrednosti hrane naredijo napačno kalkulacijo. Zaradi tega se večini ljudi zgodi, da se z njo začnejo sistematično prenajedati in posledično tudi rediti.
Druga težava pa je, da so ljudje nekatere stvari sposobni jesti tudi po tem, ko je količina zaužite hrane dosegla in presegla 2,5 l.
Hrana, ki je ni nikoli preveč
Poznate tisti rek: »Za sladico je vedno prostor!«?
Verjetno je to mednarodni izraz, kajti skoraj vsi ljudje, ne glede na to, kako poln je njihov želodec, po navadi že najdejo način, da vase stlačijo še en košček tortice ali peciva. po drugi strani pa vase ne bi želeli dati niti enega krompirja več.
Prav tako mi je veliko ljudi, ki obožujejo meso in v olju tenstan krompir ali pa sir, potožilo, da teh stvari enostavno ne morejo nehati jesti. Zato jih bašejo vase do točke, ko jim je že resnično slabo. Jesti prenehajo, ker jih želodec že fizično boli, ne pa, ko so jih možgani odvrnili od hrane.
V čem je razlika? Zakaj krompirja in sadja ne želimo več jesti, čokolada pa nas vseeno mami?
Veliko ljudi meni, da je težava prenajedanja v vabljivosti sladkorja, a resnica ne bi morala biti dlje.
Eden glavnih razlogov za skoraj religiozno navdušenje nekaterih ljudi nad temi živili je njihova maščoba.
Poleg maščobe nekatere hrane, za katere ljudje trdijo, da se jim ne bi mogli odreči (čokolada, sir, meso ipd.), ob razgradnji v telesu sproščajo snovi, ki na naše možgane in telo delujejo podobno kot opiati. O tem bom morda podrobneje pisala kdaj drugič, je pa to temo precej natančno obdelal Dr. Neil Barnard v svoji knjigi Rešite se zasvojenosti s hrano.
Sedaj pa poglejmo skupni imenovalec peciv, čokolade, sira in mesa, maščobo. Maščoba je enkrat bolj kalorično hranilo kot ogljikovi hidrati in beljakovine, saj ima kar 9 kcal na gram, medtem ko jih imajo beljakovine in ogljikovi hidrati le 4. To v resnici sploh ni važno, pomembno je samo, da razumete, da se morate izogniti visokomaščobnim živilom, četudi vas bo telo k njim vleklo.
Četudi ljudje maščob na sebi ne prenesemo (ko imamo mastne roke uporabljamo milo, da se razmastimo, posodo, umazano od maščobe drgnemo, dokler ni suha ipd.), nas tiste v živilih nekako kličejo.
Razloga, zakaj nekatere bolj vabi sir, druge pa čokolada ali meso, še ne poznam, vem pa, da maščoba z vami igra prebrisano igro, v kateri ste, če se jo začnete igrati, že vnaprej izgubljeni.
Zakaj bo vaša šibkost na dolgi rok vedno zmagala nad vami
Vsak, ki so ga skoraj ugonobile omame sira, čokolade ali pa mesa (moji šibki točki sta bila sir in čokolada), se zaveda, da ko ugrizne v prvi kos, je bitka običajno zgubljena. Rešite se jo lahko le, če preprosto zbežite deleč stran od mesta, kjer se vaša razvada nahaja in da poskrbite, da vrnitev nazaj praktično ni mogoča.
Človek bo vedno želel izbrati kalorično najbolj gosto hrano
Težava je namreč v tem, da nas je narava naredila takšne, da se z maščobo ne moremo brzdati. Mati narava je naredila prečudovito človeško telo, ki je sposobno nekaj časa preživeti na marsikateri hrani. Prav tako nas je naredila takšne, da smo sposobni že samo s pogledom in ostalimi čuti v trenutku oceniti, kako kalorična je neka hrana.
Hkrati nas je narava naredila tudi popolnoma racionalne v smislu naših nagonskih vzgibov.
Ljudje bi namreč, če bi lahko izbirali in v igri ne bi bilo razuma, iz mize instinktivno vedno najprej pograbili najbolj kalorično živilo na njem, četudi bi bilo to obkroženo s samo zdravo prehrano.
Zakaj smo takšni?
Razlog za naš samodestruktivni instinkt je preprosta borba za preživetje.
V času pred množičnim proizvajanjem hrane in kmetijstvom so ljudje morali pojesti, kar so pač našli v divjini. Če je bil to brokoli, so jedli brokoli, če so našli jabolko, so se zagreli zanj. Ko bi odkrili lešnikov grm ter način, kako lešnike streti in priti do jedra, bi se najhitreje mastili na tem. Pri slednjem pa ne bi odnehali, dokler ne bi pojedli toliko, kolikor le moremo.
Zakaj?
KAJ jesti, je pomembnejše od vprašanja KOLIKO ali KDAJ jesti
Ker nas je narava želela obdržati pri življenju, je iz nas naredila bitja, ki z lahkoto poiščejo najbolj kalorično bogato hrano.
Naredila pa je še nekaj drugega. Ko takšna živila enkrat najdemo, jih enostavno ne moremo nehati jesti. Z njimi se nažiramo bolj kot s kalorično redko hrano (sadje, zelenjava), saj lahko telo maščobna živila shrani veliko bolj učinkovito kor živila, ki bazirajo na sladkorjih.
Ko naš jezik začuti maščobo, naši možgani to razumejo kot preživetje. Nato ustvarijo potrebo po tem, da se te maščobe zaužije čimveč, zato da se jo lahko čimveč tudi shrani.
Sladkorji iz zelenjave, sadja in škrobnih živil (žitaric in gomoljev) se v telesu namreč porabljajo kot gorivo za mišice in možgane. Telo pa je po drugi strani zelo neučinkovito pri pretvarjanju teh živil v maščobne zaloge. Pretvorba sladkorja v maščobo je namreč veliko bolj energijsko potratna kot zgolj premikanje maščobe iz ust do vaših bokov.
V prevodu to pomeni, da lahko sadja, zelenjave in naravnih škrobnih živil (žitaric in gomoljev) pojeste neomejeno, pa se z njimi ne boste zredili. Po drugi strani boste maščobe začeli pridobivati zelo hitro po tem, ko jih boste umestili tudi na svoj krožnik (olja, meso, mlečni izdelki, predelana moderna živila).
Prav zaradi teh zakonitosti delovanja telesa, ste v bitki z visoko maščobnimi živili vnaprej programirani za »poraz«.
Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste kupili vrečko pistacij, potem pa skoraj počili, ker ste jo pojedli v 15 minutah.
Vašim možganom se ob stiku z nečim tako kaloričnim in slanim enostavno zmeša od vzburjenja. Predse namreč po svoji oceni dobijo živila, ki jim pošiljajo vse signale, o svoji energijski obilnosti.
Mislijo si: »Hura, nažrimo se tega, pa bomo zagotovo ostali pri življenju še nekaj dni in imeli toliko večjo možnost za parjenje in nadaljevanje vrste.«
Morda ne pravijo ravno tega, vsekakor pa vam ne dovolijo, da odidete od mize, dokler niste pojedli že toliko Nutelle, da je kozarec, ki ga je mama kupila pred enim dnem za goste, že skoraj prazen.
Možgani ne razumejo, da jutri ne bomo brez hrane
Naši nagoni so se razvijali na milijone let, zato jih brez zvezno dejstvo, da je danes hrane v zahodnem svetu na pretek, ne gane najbolj.
Možgani vsak dan igrajo isto igro in sledijo svojemu vodilu: »Najdi najbolj kalorično hrano, ki bo meni in mojemu lastniku omogočila največjo zalogo energije, za katero se bova morala najmanj potruditi.«
Težava je v tem, da takšne hrane danes ne primanjkuje. Pravzaprav jo je v izobilju. Salama in sir nas čakata v hladilniku, piškoti in že oluščeni oreščki v predalu, Nutella pa v zgornji polici omare.
Verjemite, ne morete zmagati bitke z evolucijo. Četudi jo zmagate prvi in drugi dan in četudi se želji po mastenju izognete tretji dan, na vas preži trenutek, ko bo razum popustil nagonu. Takrat boste navalili na hrano, po prenažiranju pa se boste sovražili.
Sovražili boste sebe, svoj nagravžni celulit in vamp, ki vam morda že pri zgodnjih 30 beži iznad kavbojk.
Glavni problemi današnjega časa niso pomanjkanja hranil, temveč ekstremni presežki tistega, kar je bila v naravi prej srečna izjema, kot pravilo.
Visoko kalorična hrana je v naravi izjema, ne pravilo
Krave v naravi niso stale pri miru in čakale, da jih pomolzete, preden se pri njej napojijo njeni sinovi. Zdravi divji prašiči pa zagotovo niso prišli do vas, ter vas s svojimi nežnimi očmi prosili, da jih spremenite v odojke.
V naravi je visokokalorična "hrana" manj dostopna kot v trgovini
Prav tako ptice niso valile jajc, zato da bi z njimi nahranile vas, temveč, da bi se iz njih skotili njihovi mladiči. Beljak in rumenjak sta bili primarna hrana zanje.
In seveda, Nutelle niste mogli najti na nobenem drevesu, niti pod zemljo.
Narava vam ni poklonila 2,5 litrskega želodca zato, da ga boste vsak dan, večkrat na dan nabasali z visoko kaloričnimi živili, ki se sicer ne pustijo ujeti. Niti ni bilo mišljeno, da bi jedli pripravke, ki jih je ustvaril človek, v želji, da pridobi stalne odjemalce.
Ta želodec ste dobili, da bi ga lahko napolnili s hrano, za katero ste bili ustvarjeni in s hrano, ki bi vas nahranila dovolj, da bi z njo zlahka lahko nadaljevali svojo vrsto.
Ko pa smo nadvlado nad živimi bitji vzeli v svoje roke in smo od preprostega kuhanja prešli k laboratorijskim poskusom, pa se nam je to maščevalo v obliki bolezni in tegob, ki jih živali v naravi nimajo.
Postali smo debeli in bolni.
Začeli smo meriti porcije, šteti kalorije in se izgovarjati na stres, namesto, da bi naredili nekaj veliko bolj enostavnega: Začeli jesti hrano, za katero smo bili ustvarjeni do sitega in iz svojega okolja odstranili hrano ki to ni, oziroma hrano, ki je to v preteklosti to postala zgolj po spletu srečnih naključij in iznajdljivosti, ki jo je pokazala skupina moških, ki so se odpravili na lov.
Izhod iz labirinta »držanja nazaj«
Čas je, da se sprijaznite, da nikakor ne morete pojesti manj hrane, razen če si kirurško odstranite del želodca in poskrbite, da vase ne boste mogli spraviti več kot nekaj grižljajev.
Zavedajte se, da to za sabo prinese posledice, ki jih predvidi redkokateri kirurg, ali pa vam jih enostavno zamolči, saj ste po njegovem mnenju tako ali tako predebeli. Morda vam bo slaba absorpcija vseeno škodila manj kakor nasilna operacija.
Ne bodite naivni. Tako velik želodec je v vas zato, ker potrebujete dovolj hrane, da dobite vsa potrebna hranila za delovanje vaših organov.
Če boste pojedli manj, sem prepričana, da se vam lahko po določenem času pokažejo učinki slabe hranjenosti, da možnih zapletov pri operaciji in odvečne kože, ki vam bo ostala kot posledica hitrega hujšanja z minimalno količino kalorij, niti ne omenjam.
Za tiste, ki o operaciji ne razmišljate, a vseeno posegate po omejevanju hrane, štetju kalorij, ali pa po obsedenem omejevanju z ogljikovimi hidrati in basanjem z zelenjavo, pa imam samo nekaj kratkih misli.
Se dolgoročno vidite tako, s tehtnico v rokah in s štetjem kalorij vsakega zrna hrane, ki ga daste vase?
Si želite preživeti celo življenje v gibanju, ne zato, ker vas kolo popelje na lepe razglede ali pa zato, ker je s prijateljem lepo odigrati partijo tenisa, temveč zato, ker si želite ostati vitki?
Je to za vas življenje? Konstantno ocenjevanje tega, če ste pojedli zadostno količino beljakovin in če niste morda niste na krožnik dali enega krompirja preveč?
Upam, da kmalu rečete takemu življenju »K*** gleda« in izberete boljšo pot.
Popolna kontrola brez vsakršne kontrole
Življenje se mi je povsem spremenilo, ko sem ugotovila, da lahko hrane, za katero je bilo moje telo ustvarjeno, pojem kolikor želim.
Od takrat hrana zame ni več problem, razen v trenutkih, ko predme postavijo cele krožnike tega, kar drugi kličejo hrana, jaz pa temu enostavno rečem antihtrana, izločki in trupla, saj nimam kaj jesti. Ker je takih trenutkov na žalost kar precej (družinska srečanja, obiski, restavracije), sem ugotovila, da mora človek, da se izogne škodi teh živil, sprejeti dve pomembni odločitvi:
1) Iz svojega doma oziroma prostora, od koder jemlje hrano, mora odstraniti vso antihrano in izločke ter trupla.
Eliminacija je veliko enostavnejša in cenejša od osebne rasti in meditacije.
Žal je tako, da smo ljudje, kot sem že prej poudarila, dolgoročno nemočni, ko gre za borbo z evolucijskimi pravili našega telesa. Zaradi tega si ne smemo dovoliti, da so v našem domu ali dnevnem okolju (delovno mesto) živila, s katerimi se nismo sposobni nehati nažirati.
Eliminacija je veliko enostavnejša in učinkovitejša od osebne rasti in meditacije.
Še alkoholiki vedo, da je prvi korak k zdravljenju alkoholizma odstranitev alkohola iz njihovega življenja ter prenehanje zahajanja v njihov najljubši bar s staro pivsko družbo.
Zasvojenost s hrano k sreči ni tako močna in celo-življenjska kot odvisnost od alkohola, pa vendar lahko prav tako razdira družine, povzroča obup in tragedijo ter osamljenost, zato jo je treba vzeti nadvse resno.
Odstranitev živil, ki vam škodijo je učinkovitejša in cenejša od drugih metod
Verjetno boste lahko že pol leta po tistem, ko boste sprejeli nove navade in začeli jesti hrano, za katero ste bili ustvarjeni, z lahkoto sproščeno sedeli v družbi s prijatelji, ki bodo jedli iste jedi, ki so vas še pred časom zasužnjevale.
Vam bodo te jedi po takem času najbrž dišale precej manj, ali pa sploh ne, še sploh ko boste znali svoje obroke ustrezno naročati v gostilni in kuhati doma.
2) V svoje življenje spustite le hrano, za katero ste bili ustvarjeni
Dodatno filozofiranje je tu vsekakor nepotrebno, saj sem o tem, za katero hrano smo bili ustvarjeni, že pisala.
Čas za novo pravilo – Jej do sitega in športaj, kolikor ti paše
Kar je pomembneje, da razumete je sledeče:
Če imate težavo, ki je nastala zaradi hrane, te težave ne boste rešili s tem, da boste jedli manj te hrane ali da jo boste nadomestili z malce drugačno različico iste melodije (npr. da boste namesto svinjine začeli jesti piščanca).
Dokončno boste vse težave povezane s hrano rešili zgolj tako, da prenehate uživati vse stvari, ki so jih naši daljni predniki imeli na meniju po zaslugi sreče ali slučaja. Če boste v svojem dnevnem jedilniku pustili malo te hrane, se boste s tem samo dražili in malo bo kmalu postalo več oziroma preveč. Namesto tega, obrnite ploščo in začnite uživati hrano, na kateri naše telo in um cvetita, ne pa zgolj životarita.
Če vas zanima, katera ta hrana je, si vsekakor preberite otročje lahka navodila za zdravo prehranjevanje. Vsekakor ste tudi vabljeni, da prek Facebooka in Instagrama spremljate, kako se načela, jej do sitega in športaj, kolikor ti paše, držim sama.
Hkrati ste tudi vabljeni, da se pridružite 21 dnevnemu škrobnemu izzivu, na katerega se prijavite prek spletne strani in udeležbe v zaprti skupini, kjer si tisti, ki smo sprejeli to filozofijo in način prehrane delimo ideje za obroke in druga bolj ali manj pomembna spoznanja v zvezi s prehrano in življenjskim stilom.
Če si želite moje osebne pomoči, ki vam jo lahko nudim kot prehranska svetovalka, se lahko prijavite na moje prehransko svetovanje za posameznike ali na skupinsko prehransko svetovanje in spremembe uvedete hitro in korenito.
Če imate podjetje in si želite, da bi bili vaši zaposleni bolj zdravi in vitalni, pa lahko svoje podjetje prijavite na moje prehransko izobraževanje za podjetja.
Prav tako vam bo zagotovo v pomoč tudi moj YouTube kanal, kjer redno objavljam nove poučne vsebine na temo zdravega in srečnega življenja.
V stiku z mano pa lahko seveda ostanete tudi s prijavo na novice, da ne zamudite prihodnjih blogov, kjer bomo še bolj nataančno pogledali, kako boste lahko prišli do telesa in zdravja, ki si ga želite in zaslužite.
Vsekakor pa naslednjič v mojem imenu klofnite tistega, ki vam bo rekel, da manj žrite in več športajte. Če ste nekoliko bolj miroljubni od mene, ga vsaj podučite, naj po ne kvasi neumnosti.
Ker bomo prihodnji teden obravnavali drug nesmiseln shujševalni nasvet, ki je v današnjem času po mojem mnenju vreden manj kot življenje kokoši v perutnini Ptuj, se vsekakor prijavite na novice, da ga ne zamudite!
Pa srečno!
